SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

50 nasilen in izražati negativna mnenja. Na spletu ljudje pogosto pozabimo na posledice svojih besed in dejanj. Spletni uporabniki se ne srečujejo v živo iz oči v oči, zato ni mogoče videti neposrednega odziva žrtve, kar pri povzročiteljih sovražnega govora zmanjšuje empatijo in razumevanje čustvenih odzivov žrtve, povzročitelju pa se na nobeni točki z žrtvijo ni treba soočiti. Na tak način se po spletu širijo tudi negativne in sovražne vsebine, ki si jih sicer nikoli ne bi upali povedati nekomu v obraz. Včasih pa internet povzročitelju omogoči zaščito pred posledicami, saj ga je v nekaterih primerih težko izslediti in ni takoj jasno vidno, kdo stoji za neprimernimi dejanji, kar pri žrtvah nedvomno vzbuja še dodaten občutek nemoči in tesnobe. Ko govorimo o nasilju in sovražnem govoru na spletu, se moramo zavedati, da se to po eni strani zelo razlikuje od tradicionalnega nasilja in sovražnega govora, po drugi strani pa so si navedeni pojavi med seboj zelo podobni. Težava je namreč v tem, da sovražni govor, ki se zgodi na spletu, ni omejen na ožje socialno okolje, temveč se širi širše, torej ni omejen na prostor in čas. Vse, kar povzročitelj potrebuje za izvajanje sovražnega govora, je dostop do spleta. To za žrtev pomeni neprekinjeno grožnjo, saj je izpostavljena sovražnim vsebinam od trenutka, ko se zjutraj zbudi, do večera, ko gre spat. Žrtev se zato težko umakne iz takega sovražnega in nasilnega položaja ter ob tem ne more vedno nadzorovati, kdo je v resnici avtor neke objave, še manj pa lahko nadzoruje obseg ljudi, ki jih je ta objava posredno ali neposredno dosegla. Sovražni govor na spletu, katerega povzročitelji in žrtve so pogosto otroci in mladostniki, prinaša pomemben kontrast, saj imamo na eni strani navidezno anonimnega povzročitelja, na drugi pa žrtev, ki je na spletu izpostavljena z imenom, priimkom, fotografijo, osebnimi podatki. Tega žrtev nikoli več ne bo mogla skriti prav zaradi trajnega internetnega spomina in hitrosti deljenja informacij. Vsebine, ki je enkrat dana na splet, nikoli več ne moremo izbrisati, saj ne vemo, kdo jo je delil ali shranil. Spletne vsebine prav zaradi preprostosti in hitrosti deljenja informacij hitro postanejo viralne. Objavljena vsebina tako ni vidna samo osebam, ki vsebino komentirajo, temveč tudi drugim, ki vsebino spremljajo pasivno. Nevarnost pri vsem tem so tudi nekatera spletna okolja ali platforme, katerih kultura spodbuja agresivno in sovražno vedenje. Če novi uporabniki vidijo, da je takšno vedenje običajno, ga lahko posnemajo. Zaradi vseh navedenih značilnosti smo prišli v čas, ko so sovražni govor in komentarji na spletu postali tako pogosti, da so jih mladi že začeli normalizirati. Sovražni govor ni samo proizvod časa, v katerem živimo, in družbenih omrežij oziroma prisotnosti svetovnega spleta, temveč tudi odraz pomanjkanja ustrezne vzgoje in izobraževanja, družbenih in kulturnih dejavnikov ter pomanjkanja kritičnega mišljenja in medijske pismenosti med mladimi. Sovražni govor kot kaznivo dejanje Sovražni govor je kot kaznivo dejanje opredeljen v 297. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) kot javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali kateri koli drugi osebni okoliščini. To dejanje ogroža/moti javni red in mir ali pa je storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Sovražni govor ne le krši temeljne človekove pravice, temveč tudi (ne)posredno ogroža varnost skupnosti in pušča nepopravljive posledice, še posebno pri otrocih in mladostnikih. Ni dovolj sovražni govor zgolj opredeliti kot kazniv oziroma prepovedan, temveč je treba ta pojav tudi preprečevati – torej delovati na preventivnem področju, pri čemer pa moramo sodelovati vsi