SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

21 Zaradi posebnega statusa visokega šolstva v izobraževanju lahko država in visokošolski zavodi pomemben napredek na področju sovražnega govora dosežejo predvsem s preventivnimi praksami v obliki opolnomočenja, ozaveščanja, usposabljanja in krepitve dialoga. Nekoliko manj uspešno pa se je mogoče s to težavo spoprijemati z zakonskim urejanjem in sankcijami, saj je področje govora po eni strani na razmeroma spolzkem pravnem terenu, po drugi strani pa smo bili na svetovni ravni nedavno priča tudi primerom zlorabe takšnih vzvodov, kar lahko na prizadevanja za omejevanje sovražnega govora meče še posebej slabo luč. Ne glede na status javnega ali zasebnega je visoko šolstvo del javnosti. Sovražni govor v njem se pojavlja v različnih oblikah in ima lahko za študijsko, pedagoško in raziskovalno okolje zelo škodljive posledice. Sega od verbalnih napadov, pisnih sporočil, simbolov in grafitov do neenake verbalne obravnave in diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin. Ključne zanj so predvsem psihološke posledice, saj lahko povzročeni stres, anksioznost, depresijo in občutek izključenosti negativno vplivajo na zdravje, počutje in kognitivne sposobnosti prizadetih. Tako lahko sovražni govor načenja uspeh pri delu ter ustvarja toksično, nemirno in neprijazno okolje. Poleg tega ovira organizacijsko kulturo in vrednote na visokošolskem zavodu. Zato lahko njegovo omejevanje pomenljivo izboljša kakovost razmer v visokošolskem okolju. Prispeva lahko k varnosti, posledično pa tudi k večji vključenosti, enakosti in raznolikosti. Visokošolski zavodi so pri uvajanju študijskih vsebin in poučevanju svobodni. Čeprav se predmetniki in učni načrti drugače kot na nižjih ravneh izobraževanja ne sprejemajo na državni ravni, lahko visokošolski zavodi problematiko sovražnega govora kljub temu smiselno vključijo v študijski proces. Na splošno pa so vrednote in veščine, s katerimi posameznik ustrezno prepoznava sovražni govor in se odziva nanj, nekaj, kar je v visokem šolstvu smiselno razvijati na ravni celotnega zavoda, in sicer na preventivni način in projektno s pomočjo finančnih instrumentov, kot so kohezijska sredstva, proračunska sredstva za razvoj študijske dejavnosti ali pa načrt za okrevanje in odpornost. Podlaga za tovrstno podporo so strateški dokumenti na ravni evropskega visokošolskega prostora, kot so Rimskemu komunikeju priložena Načela in smernice za krepitev socialne razsežnosti visokega šolstva, in tudi nacionalne strategije, predvsem Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva do 2030. Ti dokumenti izrecno podpirajo nediskriminatornost, dostojanstvo, vključenost, enakost in raznolikost, opredeljujejo pa tudi povezane razvojne cilje in ukrepe. Ob tem je pomembno poudariti, da niso usmerjeni v preprečevanje nedopustnega ravnanja, ampak v spodbujanje želenega ravnanja in zglednih razmer za študij in delo. Čeprav se slovensko visoko šolstvo s sovražnim govorom v praksi spoprijema pretežno na preventiven način, je sovražni govor umeščen v normativni okvir, ki ureja tudi pregon. Slovenska ustava poleg svobode izražanja opredeljuje tudi prepoved vsakršnega spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter k nasilju in vojni. Omejitve na področju govora poleg tega postavlja Zakon o visokem šolstvu, saj prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje v študijskem okolju. Do tovrstnega ravnanja izreka ničelno toleranco. Opredeljuje pravico do varnega študijskega okolja in zagotovitev enakopravne obravnave ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino. Za reševanje postopkov kršitev na tem področju je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije pripravilo predlog nacionalnega pravilnika, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju. Ureditev sovražnega govora je naposled z različno stopnjo vpisana tudi v interna pravila visokošolskih zavodov.