SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

333 plenu izmišljene tegobe, frustracije, neprimerna dejanja, neuspeh ali komplekse, ki naj bi pestile ubogo žrtev, kar služi zgolj načrtnemu blatenju, poniževanju in podcenjevanju. Ne tako zelo redko se tudi vsaj na videz iskreno dobronamerni odzivi v primerih, ko se posamezna oseba znajde v stiski, zaradi bombardiranja s pomilovanjem v imenu sočutja izkažejo celo za bistveno bolj sadistično obnašanje do žrtve od neposredne sovražne retorike, ki je že sama po sebi očiten odraz avtorjevega manka trenutnega čustvenega samonadzora ali celo kroničnega primitivizma. Na družbenih omrežjih se naplavine nespoštljivega pomilovanja v imenu obrambe žrtve pojavljajo skoraj tako pogosto kot neposredne žaljivke. Med spoštljivim sočutjem in pomilovanjem, ki žrtev napadov ali osebo v stiski zlahka le dodatno degradira na raven nemočne in osramočene figure, je zelo tanka in pomembna razlika. Ravno za ranljive mladostnike je ta razlika še posebej pomembna. Zato se že mladi zelo zgodaj naučijo, da svojo stisko pregovorno raje zamolčijo pred tistimi odraslimi, ki naj bi jih varovali, vzgajali in jim pomagali pri spoprijemanju s konfliktnim okoljem. Staršem in kadrom v vzgojno- izobraževalnem procesu prevečkrat spodleti ravno na področju ločevanja med sočutjem, ki bi bilo podkrepljeno s konstruktivnimi ukrepi, in pomilovanjem ter posledičnim dodatnim poniževanjem pred obličjem vrstnikov in psihološko sadističnim spodbujevalcemmedvrstniškega nasilja (‚bullyinga‘). Naivna je ideja, da naj bi nasilni osebi, ki zaradi osebne vsebinske skoposti, prikrivanja frustracij in duševne praznine ubira najkrajše poti (nasilja) za pridobitev blagodejnega občutka nadvlade ali superiornosti, le pojasnili, kakšne bolečine in škodo povzroča svojemu plenu, pa bo ta agresivna oseba postala zavoljo ganjenosti nad ranjenim plenom bolj ozaveščena in empatična. Predvidevanje, da so vsi ljudje v svojem bistvu dobronamerni, le morda preveč nevedni in iracionalni zavoljo raznih travm iz otroštva ipd., da se ne zavedajo svojega škodljivega vpliva na okolico, je povsem skregano z realnostjo, tudi in še posebej v primeru prepogosto podcenjujoče obravnave namenov otrok. Destruktivna in manipulativna dejanja so običajno izvajana, ker je točno takšen tudi namen (narcističnega) izvajalca, uspešno doseženi cilj pa je ravno naslajanje nad prizadetostjo žrtve. Dobronamerna pomoč mladostnikom prevečkrat povzroči občutke dodatnega potiskanja osebe zgolj v vlogo poražene žrtve, pri čemer (še posebej osebnostno motena) nasilna oseba uživa le dodatno naslado občutkov superiornosti in nadzora. Psihološki zlorabljevalec v primerih disfunkcionalne dobrohotne obravnave v resnici ni deležen ustrezne kritike, ki bi nagovorila njegove duševne in osebnostne hibe, ki jih ravno z nadvladujočim in nasilnim vedenjem prikriva. Rabelj se ob neustrezni pomoči žrtvi lahko predvsem dodatno naslaja nad sramotenjem (vidik narcističnega manipulatorja) svojega plena, saj je ravno vloga žrtve tista nesprejemljiva groza, ki se ji vsak pravoveren »bully« prednostno izogiba in z napadom kot najboljšo obrambo pravzaprav preprečuje, da bi bil kot žrtev lastnih občutkov manjvrednosti razkrinkan sam. Dobrohotni pomočniki, ki se skupaj s plenom plenilca preveč bojijo, da bi si ga zaradi izogibanja spopadu upali razkrinkati v bistvu njegove narave in poante, ne morejo pomagati nikomur, niti sebi. Današnja mladina lahko iz dneva v dan posluša, kako se kadri v vzgojno-izobraževalnem procesu bojijo vpliva nemoralnih in neupravičeno zaščitniških staršev, razoroženi in oropani vzpostavljanja avtoritete v razredu se bojijo celo nasilnih učencev, klečijo in prosijo za milost politiko, ki uveljavlja vedno bolj kontraproduktivne ukrepe domnevnim dobrim namenom in siromaši pedagoške poklice ... Česar tudi današnja mladina ne sliši pogosto in ne zazna, so prizori, v katerih bi se njihovi pomembni drugi (učitelji, profesorji, mentorji, socialni delavci) pogumno in učinkovito postavili v bran svojemu plemenitemu poslanstvu ter se zoperstavili nasilju politike in kapitala nad