SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

329 V tem citatu je že jasno viden konflikt med načelom svobode govora na eni strani in tolerance, nenasilja in enakopravnosti na drugi strani. Pomembno je, da najprej razumemo oba termina, da lahko najdemo njuna stičišča in konfliktne točke. Oba termina sta svoj sedanji pomen dobila v 17., še bolj pa v 18. stoletju v razsvetljenski misli, ki je do konca 18. stoletja po dveh revolucijah (francoski in ameriški) postala ena od glavnih političnih sil na tako imenovanem Zahodu, naši sedanji sistemi liberalne demokracije pa so prav tako zapuščina razsvetljenstva in velikih liberalnih revolucij. Toleranca se je v tistem času uporabljala predvsem v povezavi z religijo, pomenila je torej strpnost in sobivanje pripadnikov različnih religij, sčasoma pa je toleranca postala širši pojem, ki zaobjema to, da lahko posameznik počne, verjame in prakticira vse v mejah zakonodaje, ne glede na njegove osebne okoliščine, poleg religije tudi spol, spolna usmerjenost, etnična pripadnost ipd. V Deklaraciji o pravicah človeka in državljana, ki jo je francoski parlament sprejel leta 1791, je toleranca omenjena v desetem členu: » Nihče ne sme biti vznemirjan zaradi svojega prepričanja, tudi verskega ne, pod pogojem, da njegovo izražanje ne moti javnega reda, ki ga določa zakon. « Bolj moderno razumevanje tolerance pa lahko vidimo v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki jo je leta 1948 sprejel OZN. V njenem osemnajstem členu piše: » Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in vere; ta pravica vključuje svobodo spremeniti vero ali prepričanje ter svobodo, da bodisi sam bodisi skupaj z drugimi ter javno ali zasebno izraža svojo vero ali prepričanje s poučevanjem, prakso, bogoslužjem in verskimi obredi. « Pomen termina svoboda govora se je skozi čas komparativno manj spremenil. Tudi svoboda govora je omenjena v Deklaraciji o pravicah človeka in državljana, in sicer v enajstem členu: » Svobodna izmenjava mišljenja in misli je ena najdragocenejših človekovih pravic; vsak državljan sme torej govoriti, pisati, tiskati svobodno in odgovarja samo za zlorabo te svobode v primerih, ki jih določa zakon, « prav tako pa v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah v devetnajstem členu: » Vsakdo ima pravico do svobode mnenja in izražanja; ta pravica vključuje svobodo imeti mnenje brez vmešavanja ter svobodo iskati, sprejemati in širiti informacije in ideje na kakršenkoli način in ne glede na meje. « Na prvi pogled se zdi, da sta ti dve pravici med sabo zelo simbiozni. Pravica govora zagotavlja pravico do tega, da posamezniki izražajo svoja mnenja in prepričanja, toleranca pa zagotavlja, da zaradi svojih mnenj in prepričanj niso žrtve diskriminacije s strani tistih, ki mislijo drugače. Problem seveda nastane, ko nekateri posamezniki v javnosti izražajo nestrpna stališča, ki bi, če bi se udejanjila, oškodovala različne družbene skupine – družbo napravila manj tolerantno. Sklicujejo se na svojo pravico do svobode govora ter dolžnost liberalne demokracije, da je do drugih mnenj in svetonazorov tolerantna. A če ta mnenjska struja v določeni družbi postane dominantna, to pomeni konec liberalne demokracije in hkrati tudi konec obstoja tolerance kot temeljnega gradnika družbene ureditve. Primer, ki se tukaj ponuja sam, je Nemčija med obema vojnama. Karl Popper je paradoks tolerance opisal ravno ob koncu druge svetovne vojne, tudi sam pa je leta 1935 emigriral iz Avstrije v Združeno kraljestvo, dve leti za tem pa še na Novo Zelandijo. Po prvi svetovni vojni in ustanovitvi Weimarske republike je Nemčija zapadla v globoko gospodarsko krizo zaradi med vojno uničene industrijske infrastrukture, odplačevanja dolgov državam, ki so v prvi svetovni vojni zmagale, med vojno izgubljene delovne sile …Državo je zajela hiperinflacija, prihodnost je bila negotova, ljudje so bili vedno bolj nezadovoljni. V tem času je vedno bolj popularna postajala stranka NSDAP pod vodstvom Adolfa Hitlerja, ki je uporabljala evidentno netolerantno retoriko, za nemške ekonomske probleme je okrivila jude, socialiste in nasploh vse, ki niso ustrezali kalupu »rasno čistega Nemca«.