SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

328 4.17 Matic Gorenc študent in sodelavec revije Mladina Paradoks tolerance – kakšen svet želimo soustvarjati? » Neomejena toleranca mora voditi v izginotje tolerance. Če bomo neomejeno toleranco razširili tudi na tiste, ki so netolerantni, če ne bomo pripravljeni braniti tolerantne družbe pred napadom netolerantnih, potem bo tolerantna družba uničena, z njo pa tudi strpnost, « je leta 1945 zapisal Karl Popper. Ta družbeni fenomen je označil za »paradoks tolerance«. Princip, ki iz tega paradoksa izhaja, torej, da je toleranco treba aktivno braniti, če hočemo, da ostane, pa je aplikativen tudi na našo sedanjo družbeno situacijo, kjer se na političnem polju še vedno dogajajo debate o svobodi govora, omejevanju sovražnega govora, kaj sovražni in svobodni govor sploh sta in kako oziroma ali sploh ju je treba omejiti in sankcionirati. Ta vprašanja so prisotna tako na makropolitični ravni, kot so državne in meddržavne politike, kot tudi na mikropolitični ravni, kot so recimo politike različnih šol, ki poskušajo omejiti sovražni govor in medvrstniško nasilje tako verbalno kot fizično. A preden se spustimo v praktične aplikacije in primere paradoksa ga še malo pobližje spoznajmo. Karl Popper je bil avstrijski filozof in akademik. Znan je po svojem delovanju na področju filozofije znanosti, kjer je postavil trditev, da teorije v empiričnih znanostih ne morejo nikoli biti potrjene, lahko so le ovržene, zato je treba vse teorije poskusiti čim večkrat ovreči s strogimi eksperimenti. Ni pa deloval le na področju teoretične filozofije, bil je tudi pogost komentator aktualno-političnih tem in fenomenov, ki jih je opazil. Branil je liberalno demokracijo ter dajal poudarek na pomembnost političnega diskurza v javnosti, zagovarjal je tako imenovano odprto družbo, ki je osnovana na temelju pluralnosti, enakosti, demokracije in raznolikosti. Paradoks tolerance je prvič predstavil v knjigi Odprta družba in njeni sovražniki, kjer opredeli, kaj odprta družba sploh je, nato pa ustvari argument, zakaj je ta oblika družbene ureditve najboljša. Ob tem pa opozori na že zgoraj omenjeni paradoks, kateremu lahko podležejo prav te odprte družbe. Svari pred tem, da bodo neizogibno tudi v odprtih družbah obstajali politični akterji, ki želijo to družbo spet spremeniti v zaprto oziroma jo narediti vsaj manj odprto. Njegova teza je torej, da je treba netoleranten govor aktivno zatirati, tudi z uradnim pregonom. A kljub temu izpostavi, da tako zatiranje ni vedno najboljša opcija za spopadanje z netoleranco. Ali, kot zapiše sam: » S to formulacijo na primer ne mislim, da bi morali vedno zatreti izrekanje netolerantnih filozofij; dokler se jim lahko zoperstavimo z razumnimi argumenti in jih držimo v šahu z javnimmnenjem, bi bilo zatiranje zagotovo zelo nespametno. Vendar pa bi morali zahtevati pravico, da jih po potrebi zatremo tudi s silo; kajti zlahka se lahko izkaže, da se z nami niso pripravljeni soočiti na ravni razumnih argumentov, ampak začnejo z zavračanjem vseh argumentov; svojim privržencem lahko prepovedo poslušati razumne argumente, ker so zavajajoči, in jih naučijo odgovarjati na argumente s pestmi ali pištolami. Zato bi morali v imenu tolerance zahtevati pravico, da ne toleriramo nestrpnih. Zahtevati bi morali, da se vsako gibanje, ki oznanja nestrpnost, postavi zunaj zakona, in bi morali spodbujanje k nestrpnosti in preganjanju obravnavati kot kaznivo, tako kot bi morali obravnavati spodbujanje k umoru, ugrabitvi ali oživitvi trgovine s sužnji kot kaznivo. «