SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

318 Pomembno vlogo imajo digitalni mediji, zlasti družbena omrežja (Tufekci, 2018). Ta s svojimi algoritmi združujejo prijatelje in znance v podobno misleče kroge ter omogočajo stik z novicami, ki so pristranske glede na izbiro uporabnika. Simulacijski modeli in podatki o družbenih medijih kažejo, da ljudje običajno izgubijo socialne vezi s prijatelji nasprotne politične ideologije, kadar se zelo razlikujejo viri novic glede na nasprotne politične usmeritve. Ta pojav imenujemo polariziran informacijski ekosistem (Tokita idr., 2021). Tudi ekonomska neenakost lahko poglobi politične delitve, saj različne skupine dajejo prednost različnim interesom. Podobno tudi osredotočanje političnih razprav na vprašanja identitete. Ne nazadnje polarizacijo povečujejo tudi skrajna stališča in konfrontacijska retorika političnih voditeljev. Način komunikacije vodenja raznih oddaj soočenja mnenj se počasi, a vztrajno in učinkovito, seli v komunikacijo okrog družinskih miz in šolskih klopi, v klube in bare, med navijače in v frizerske salone. Rešitev: dialog Glavno mesto Slovenije krasi znamenito Tromostovje, simbol povezovanja dveh nasprotnih bregov. Še bolj pomensko se na temmestu zdi, da za dosego istega cilja, povezovanja dveh bregov, Tromostovje ne ponuja le ene, pač pa kar tri izbire. Kako lahko v polarizirani družbi ustvarimo most med ljudmi z nasprotnimi stališči? Kako lahko zbližamo nasprotne bregove, da se bomo zmožni pogovarjati o pomembnih stvareh in iskati medsebojno razumevanje? Odgovor je dialog. Dialog pa je pogosto napačno razumljen – zgolj kot komunikacija. Bolj smiselno razumevanje je tisto, ki ga opredeljuje kot vrsto družbenih odnosov. Takšnih, pri katerih gre za več kot zgolj »golo toleranco« drugega in drugačnega. Gre za srečanje, za aktivni medsebojni odnos. Dialog lahko razumemo kot sredstvo za reševanje družbenih napetosti, saj ohranja ravnovesja med različnostjo in povezanostjo, kar sodobne družbe še kako potrebujejo (Socialna akademija, b. d. -a). »Če struktura ne dopušča dialoga, jo je treba spremeniti,« pravi Paulo Freire (2019). Kakšna struktura pa omogoča dialog? Za dialog ne zadošča zgolj drža strpnosti, torej dopuščanja drugega. Prvi pogoj je, da pride do srečanja. Za srečanje pa je potrebno dvoje: drža odprtosti ob hkratnem zavedanju lastne identitete. Boostrom (1998) trdi, da je za učno izkušnjo, v temprimeru učno izkušnjo dialoga, potreben pogum, saj učenje vključuje ne le tveganje, temveč tudi bolečino, saj moramo opustiti stare poglede, da bi sprejeli nove perspektive. V temprocesu smo pogosto izpostavljeni in ranljivi. Ameriško-brazilski znanstvenik David Bohm (McBride idr., 2003) razume dialog kot širjenje obzorij, razumevanje drugega in ne kot iskanje rešitev. Podobno razume dialog tudi muslimanski mislec Fethullah Gülen, ki trdi, da z dialogom človek preseže predsodke o drugih, kar omogoča kakovostno sobivanje. Pravi tudi, da je dialog v samem bistvu človeka (Socialna akademija, b. d. -a). Kako mlade navdušiti za dialog? Z zgledom, seveda. In pa: pričakovati, da se bodo spremenili drugi, jaz pa bom ostal enak, je nesmiselno. Z dialoško držo torej, v vsakodnevnih situacijah. S prakticiranjem dialoških kompetenc, ki smo jih v projektu Težke teme (angl. Hard topics ) poimenovali »Smernice za dialog« (Socialna akademija, b. d. -b). Kot bo razvidno, navedene dialoške kompetence ne vključujejo le praktičnih veščin, ampak gre pri vsaki od njih za spremembo paradigme.