SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

313 Druga sistemska rešitev je bila (v istem časovnem obdobju) uvedba instituta zaupne osebe, na katero se lahko obrnejo žrtve nasilnega izrekanja ali dejanj. Vendar pa mora odločitev o sankcijah ali spremembah načina delovanja na koncu še vedno sprejeti uredništvo. S podobnimi dilemami in težavami se uredništvo srečuje tudi na drugem področju: moderiranju javnega izražanja na naši spletni strani. Tu je treba poudariti, da na srečo nimamo veliko težav z uveljavljanjem uredniške avtoritete na ravni besedil, ki jih objavljamo. Ni mi znano, da bi v zadnjih nekaj letih imeli primer sovražnega govora v kateri od naših oddaj. Imeli smo celo več posameznih in sistematičnih poskusov analize pojava sovražnega govora v javnem diskurzu – v odnosu do priseljencev, na primer, v projektu Spoštuj Besede leta 2017. Druga težava pa je spletna olika. S težavo spletnih komentarjev se redno srečujemo in se mi zdi precej poučna. Radio Študent je eden redkih medijev, kjer je anonimno komentiranje pod članki na spletni strani neomejeno. Vsakih nekaj let – tudi trenutno – število komentarjev na spletni strani občutno naraste. Z njimi pa tudi odkrito sovražno izrekanje. Spoprijemanje s to težavo je raznim uredništvom povzročilo precej sivih las. Vsako uredništvo je vedelo le, da svobodnega komentiranja ne želi omejiti ali ukiniti – v skladu z egalitarnimi vrednotami naše institucije. Leta 2016 je tedanje uredništvo v odgovor na osebne napade v komentarjih uvedlo dokaj prizanesljiva pravila komentiranja. Kot se v takih primerih pogosto zgodi, je bil v vsaki od teh razprav o komentarjih zelo izpostavljen vidik: kako se bo odzvalo naše občinstvo, Vedno znova smo ujeti med svojo zavezanostjo odprti in vključujoči javni razpravi, strahom, da bi bili razumljeni kot “gatekeeperji” ali, še huje, “cenzorji”, ter včasih povsem pragmatično potrebo, vsekakor pa tudi načelno zavezanostjo k boju proti sovražnemu govoru. Tudi pri spoprijemanju s tem izzivom smo se tako – že večkrat – zatekli v varno naročje osebne presoje odgovornih. Nesposobni oblikovati kakšno bolj sistematično rešitev smo preložili odločitev na posamezne pojave kršitev. Ker je porast komentiranja na spletni strani sporadičen pojav, je takšno odlašanje tudi pragmatično – zelo verjetno in z malo sreče te ne bo več med odgovornimi, ko se ponovi. Za moderiranje komentarjev na spletni strani je tako odgovorno uredništvo, katerega članice in člani po lastni presoji izvajajo določila pravil komentiranja (v katerih je seveda prepovedan tudi vsak sovražni govor). V praksi pa združeni dejavniki zadržanosti (strahu, da ne bi postali cenzorji), velika osebna odgovornost (presoja je na vsakem posamezniku, ki ima pooblastila) in negotovost (“Kdo sem jaz, da bi vedel, ali je to sovražni govor ali ne?”) vodijo v precejšnjo permisivnost. Del težave je tudi, da so opredelitve sovražnega govora pogosto dokaj abstraktne. O sovražnem govoru (in vedenju) pogosto govorimo kot o nečem, kar je zlahka prepoznavno. Pogosto tudi nasedamo iluziji, da na naše ravnanje po tem prvem koraku prepoznanja ne bodo vplivali nobeni zunanji dejavniki (na primer poznavanje osebnih okoliščin ali prijateljstvo). Vse, kar nam ostane po prepoznanju, je, da ponovno izrečemo in afirmiramo svoje neodobravanje in nasprotovanje sovražnemu govoru. Toda v praksi se pokažejo številni dejavniki, ki vplivajo na našo zmožnost slediti svojim etičnim načelom, in sem jih v zgornjih vrsticah poskušal nekoliko premisliti. Pogosto se srečamo tudi s težavo določanja resnosti incidenta. Nobena skrivnost na primer ni, da manj izkušeni pisci, ki morda prvič objavljajo besedila, doživljajo kritične komentarje s podobno intenzivnostjo, kot bi se odzvali tudi na odkrito sovražnost. Bolj izkušeni avtorji imajo po drugi strani že kar predebelo kožo in z zamahom roke odpravijo tako odkrito in očitno sovražnost kot zgolj ostre besede. Urednica se tako lahko znajde pred zahtevami, da posreduje zaradi prizadetega ponosa, a spregleda resnejši napad.