SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

312 nadrejenimi in podrejenimi) izrazito neformalni. To pomeni, da smo v prepoznavanju sovražnega govora ali nasilnega vedenja omejeni s predsodki in navadami, ki so v skupnosti danega trenutka najbolj razširjene. Ko v skupnost vstopajo nove osebe iz novih okolij in novih generacij, še posebej tistih, ki v skupnosti doslej niso bile zastopane, se rado zgodi, da so njihove izkušnje zapostavljene. Pogosto ne zlonamerno, ampak preprosto zato, ker v skupnosti še nimajo trdnih ali trajnih prijateljskih povezav – kar omejuje njihov dostop (ne vedo, kdo je v skupnosti vpliven in ga je vredno pridobiti na svojo stran) ter vpliv na implicitna stališča in navade. V preteklosti se je tako nekajkrat zgodilo, da so odgovorni zaradi prijateljskih vezi dali več priložnosti osebam, katerih vedenje in izrekanje je bilo nasilno. Skupnost Radia Študent na splošno precej visoko ceni svojo sposobnost vključevanja – in čuti odpor do kaznovanja in drugih odkrito disciplinskih prijemov. Raje imamo rehabilitacijo. V primerih, ko se pojavi sovražni govor ali drugo nasilno dejanje, smo zato nagnjeni k temu, da se ukvarjamo s storilcem in se sprašujemo o ozadju, povodih in značajskih posebnostih, ki so vodile do nasilnega dejanja. Tu pa se najpogosteje pokaže, da smo izrazito slabo pripravljeni na kompleksnost in dolgotrajnost hipotetičnega procesa “rehabilitacije”. Zato vse to pregovarjanje pogosto vodi v manjšanje pomena nasilnega dejanja ali govora. Taisti mehanizem se lahko in se je, po drugi strani, pokazal tudi kot pretirana previdnost. Skupnost je sama po sebi namreč konservativna in stremi k ohranjanju ravnovesja razmerij v sami sebi. To se lahko kaže v tem, da ne prepoznava na primer težave seksizma, ki je bil precej prisoten, ali pa v tem, da sodelavci v želji, da se ne zamerijo svojim tovarišem, ne izrekajo kritik glede delovanja institucije, da ne bi bili razumljeni kot “sovražni” njenim članom oziroma njenim izraženim idealom (tudi vključujočnosti). Konformizem, ki tako nastane v skupnosti, je zato med večjimi izzivi spoprijemanja z nasilnim vedenjem. Neizkušenost uredništva in tu opisani procesi pa pogosto vodijo k neodločnosti ali vsaj negotovosti pri sprejemanju odgovornosti za reševanje nasilnih incidentov. Samouravnavanje skupnosti, demokratičnost (oziroma kolektivno in konsenzualno sprejemanje odločitev) in odpor do “kaznovanja” so torej tudi z vidika naših vrednot pomembni, a pogosto v praksi nezadostni mehanizmi. Ključni dokument, ki določa odgovornost za razreševanje nasilnih položajev in posledice za nasilno vedenje (tudi sovražni govor), je Hišni red, ki po prenovi v zadnjih nekaj letih vključuje tudi obsežnejšo sekcijo, ki predvideva sankcije za nasilno vedenje v skupnosti. Kljub temu ostajajo opredelitve iz Hišnega reda nekoliko preabstraktne. Pri oblikovanju teh določil smo se zanašali na svetovanje svojih nekdanjih sodelavcev in znancev, ki delujejo v nevladnih organizacijah na področju preprečevanja nasilja, ter na zglede sorodnih dokumentov v drugih ustanovah (na primer na nekaterih fakultetah). Po nekaj letih lahko z gotovostjo zapišem, da so ta določila sicer dobrodošla, vendar so še vedno presplošna. Ključna težava je v prepoznavanju nekega dejanja ali izrekanja kot kršitve Hišnega reda – ker so določila splošna, je odgovornost na uredništvu ali na uredniku, da dejanje, nad katerim se je nekdo pritožil, prepozna kot tako ali drugače nasilno. Šele nato se lahko začne diskusija o tem, ali in kakšne sankcije so primerne. To pomeni, da se uredništvo in uredniki lahko – v skladu s prej opisanim procesom – izognemo nelagodni odgovornosti s tem, da posamezni primer relativiziramo. Tudi sankcije so v Hišnem redu določene le v splošnem – njihova natančnejša določitev je prepuščena v presojo uredništvu. Če to navežemo na splošni odpor do izključevanja in na nagnjenje k “rehabilitaciji”, znova pridemo do rezultata, da je uredništvo nagnjeno k milejšim sankcijam in opozorilom, ki so redko učinkovita. Ločena težava je, da uredništvo nima občutka, da ima na razpolago efektivne sankcije – edina realna sankcija, ki jo imamo na razpolago, je suspenz (torej začasna ali stalna izključitev).