SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

300 V Dijaški organizaciji Slovenije menimo, da se moramo proti sovražnemu govoru boriti z izobraževanjem, proti njegovim posledicam pa s sistematičnim presejalnim programom za dijake in pozitivnim ter sprejemajočim okoljem izobraževalnih zavodov. Treba se je zavedati, da dijaki velikokrat ne znajo pravilno prepoznati duševnih motenj oziroma vedeti, kdaj se tudi sami soočajo z njimi. V zadnjih nekaj letih prihaja do številnih primerov napačnih samodiagnoz, vedno pogostejši so tudi pojavi medvrstniškega nasilja in sovražnega govora. Oba dejavnika lahko spodbudita slabo počutje, vendar tega še ne moremo neposredno opredeliti kot duševno motnjo. Prav zato je zelo pomembno, da dijake izobražujemo o vplivu različnih dejavnikov na njihovo počutje, nujnost strokovne diagnoze duševnih motenj, in poskrbimo, da jim njihovo okolje omogoča normalno odraščanje brez dodatnih nepotrebnih stresorjev. Na tej točki pridejo v poštev tudi profesorji, ki se velikokrat ne znajo pravilno odzvati in ravnati z ogroženimi dijaki. Vedno več dijakov navaja, da se v razredu ne počutijo vključeni, kar pa tudi neposredno vpliva na njihovo duševno zdravje. Mladi med 14. in 18. letom so še precej bolj občutljivi, zato sta socialna vključenost in samozavest v določeni skupnosti ključnega pomena. V organizaciji menimo, da bi morala biti ključni del izobraževanja predavanja za profesorje, na katerih bi se lahko celotni zbor razrednikov na šoli seznanil s tehnikami povezovanja razreda in pravilnim ukrepanjem v določenih zahtevnih situacijah. Seveda bi bilo nujno potrebno, da bi delavnice pripravil strokovnjak na tem področju. Želimo si, da bi bile delavnice čim bolj praktične, saj bi morali profesorji na njihovi podlagi ustvariti načrt dela in organizirati razredne ure, namenjene grajenju razredne skupnosti. S tem projektom, ki bi ga sproti spremljali tudi z anketami, ki bi pregledovale, ali se stanje v razredih izboljšuje, bi lahko dokazali pomembnost povezanosti razredov in sprejemajočega šolskega okolja. Če bi ankete pokazale pozitivne spremembe, bi lahko delavnice kot dobro prakso začeli uvajati po vsej državi. Kljub jasnim prednostim izobraževanj profesorjev in dijakov ta še vedno niso obvezna in veljajo za redkost na slovenskih šolah. V razredih se spodbuja tekmovalnost, vedno več razredov ostaja nepovezanih in prav to ima lahko velik vpliv na počutje dijakov. Najverjetneje bi se za delavnice odločilo veliko več šol, če bi te prejele podporo in spodbudo za delo na področju duševnega zdravja dijakov in ne samo za uspeh dijakov na maturi in tekmovanjih, ki so trenutno ključni kazalnik kakovosti izobraževalnega zavoda. Treba se je zavedati, da večina dijakov preživi več časa s sošolci kot s svojo družino in drugimi prijatelji. V 1. in 3. letniku imajo dijaki in dijakinje obvezne sistematske zdravstvene preglede, ki služijo kontroli zdravja populacije in prepoznavajo posameznike s prej nediagnosticiranimi težavami z zdravjem, različnimi motnjami, poslabšanjem vida, sluha in podobno. Glede na to, da v Sloveniji nimamo nobenega programa, ki bi sistematično pregledoval mentalno zdravje mladih, hkrati pa so duševne motnje med mladimi vedno pogostejši pojav, bi lahko imel že kratek pogovor z zdravnikom/sestro/socialnim delavcem, ki bi z nekaj vprašanji hitro preveril duševno zdravje posameznika, zelo pozitiven vpliv na vse slovenske dijake. V Sloveniji imamo veliko različnih programov (Tom telefon, To sem jaz, Zdaj, OMRA in drugi), vendar praktično vsi zahtevajo, da se oseba v stiski nanje obrne sama, kar pa je predvsem med resno ogroženimi zelo redko. S sistematskimi pregledi bi lahko nudili pomoč tistim, ki je sicer ne bi dobili, saj je v večini primerov treba do posameznika pristopiti. Velikokrat lahko že z nekaj vprašanji zelo hitro ugotovimo, ali potrebuje strokovno pomoč. V Dijaški organizaciji Slovenije opažamo, da ministrstva in NIJZ sicer izvajajo veliko programov, organizirajo dogodke in akcije, vendar so vsi našteti ukrepi precej blagi in temeljijo na