SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

232 S temi raziskovalnimi vprašanji želimo zagotoviti vpogled v smiselnost spodbujanja širše uporabe NVC v VIZ, preveriti stanje izobraževalnih vsebin o nenasilnem komuniciranju v Sloveniji ter predlagati celovite izboljšave, ki bi lahko pozitivno vplivale na razvoj otrok in mladostnikov. 2. Pregled znanstvenih virov 2.1. Nenasilno komuniciranje (NVC) kot pristop k izobraževanju in vzgoji Marshall Rosenberg je razvil model nenasilnega komuniciranja (NVC) z namenom ustvarjanja odnosov, ki temeljijo na empatiji, sodelovanju in iskrenosti (Rosenberg, 2022). NVC je pristop, ki omogoča posameznikom izražanje svojih občutkov in potreb na način, ki zmanjšuje možnost za konflikte in spodbuja medsebojno razumevanje. Ta pristop je pogosto uporabljen v izobraževalnih okoljih, da bi se izboljšali odnosi med učitelji, učenci in starši (Hart in Hodson, 2004). Raziskave so pokazale, da ima NVC pozitiven učinek na vzpostavljanje varnih in spodbudnih učnih okolij, kjer se otroci in mladostniki počutijo slišani in spoštovani (Hart in Hodson, 2004). Trije ključni procesi v NVC so: (1) empatično sprejemanje (empatija do drugega), (2) iskreno in avtentično izražanje ter (3) samoempatija (empatija do samega sebe) (Kopina, 2018). Empatija je ključna sestavina socialnega in čustvenega razvoja otrok. Raziskave kažejo, da empatija omogoča otrokom, da se bolje spoprijemajo s čustvenimi izzivi in razvijajo pozitivne socialne veščine (Eisenberg idr., 2006). Vloga empatije pri razvoju moralnosti in socialnih veščin je tudi pomembna tema v sodobni razvojni psihologiji (Decety in Cowell, 2014). Razvijanje empatije pri otrocih lahko vodi v zmanjšanje antisocialnega vedenja in izboljšanje odnosov z vrstniki. V okviru NVC se empatija uči kot veščina, ki jo je mogoče razvijati in krepiti z različnimi komunikacijskimi pristopi (Rosenberg, 2022). Iskrenost je temeljnega pomena za gradnjo zaupanja v odnosih. Carl Rogers, ki je razvil teorijo o humanistično usmerjeni terapiji, poudarja, da je pristnost pri komuniciranju ključna za vzpostavitev zaupnega odnosa (Rogers, 1959). V kontekstu vzgoje in izobraževanja lahko iskrenost med učitelji in učenci pripomore k izboljšanju kakovosti učnih procesov, saj ustvarja okolje, kjer se otroci in mladostniki počutijo varne pri izražanju svojih misli in občutkov (Cornelius-White, 2007). Samoempatija je ključni vidik socialno-čustvenega razvoja, ki posamezniku omogoča boljše razumevanje, sprejemanje ter skrb za lastne potrebe in čustva. Medtem ko je empatija do drugih pogosto izpostavljena kot temeljna socialna veščina, raziskave poudarjajo, da je sposobnost biti sočuten do sebe prav tako ali pa še pomembnejše za celostno blaginjo posameznika (Rosenberg, 2022). Samoempatija prispeva k boljšemu uravnavanju lastnih čustev in skrbi za lastne potrebe, kar omogoča posamezniku, da lažje razvija empatijo do drugih in vzpostavlja zdrave medosebne odnose (Kopina, 2018). Spodbujanje samoempatije že od zgodnjega otroštva je ključnega pomena za ustvarjanje pozitivnega okolja, ki podpira duševno in telesno zdravje, samospoštovanje in socialno prilagajanje. Otroci, ki razvijejo sposobnost sočutja do sebe, lažje obvladujejo stresne situacije in se učinkoviteje spoprijemajo s socialnimi izzivi, kar vodi v boljše psihološko zdravje. Pri otrocih je (pretirana) samo-kritičnost povezana z večjo stopnjo depresivnosti in nižjo samo-podobo, višja stopnja samo-sočutja (ki je s samo-kritičnostjo presenetljivo skoraj ne prekriva) pa skupaj s samo-podobo prispeva k upadu depresivnosti tekom odraščanja (Stolow idr., 2016). Po eni strani se samo-kritičnost negativno povezuje še s čuječnostjo in optimizmom in pozitivno s tesnobnostjo in negativnimi čustvi, po drugi strani pa se samo-sočutje pozitivno povezuje še z empatijo do drugih in močnejšimi prosocialnimi cilji (Sutton idr., 2017).