SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

226 razlikam v obsegu in kakovosti vpeljevanja posameznih programov, predhodne podpore, usklajenosti in naklonjenosti strokovnega osebja, vključevanja širše skupnosti, uporabljenih merskih instrumentov, zakonodajne, standardizacijske in finančne podpore izobraževalnih sistemov za izvajanje programov na državni ravni. Nujnost celostnega zavedanja in delovanja Za oblikovanje sinteze pristopa obnovitvene prosocialnosti se priporoča izhajanje iz primera dobre prakse (Ouellette idr., 2024), kjer so se izhodiščno izluščile in opredelile aktivne sestavine (vedenjska jedra; Embry in Biglan, 2008) – maksimalno poenostavljene aktivnosti, ki ob ustrezni izvedbi še vedno dosežejo ciljni učinek – nato pa se prilagodile potrebam in zmožnostim na ravni posameznih šol in razredov ter postopoma vpeljale v šolsko prakso v kontekstu podpornega programa na več ravneh, ki je vključeval koordinacijsko skupino, šolsko vodstvo, ambasadorje, strokovno osebje in starše. Eirdosh in Hanisch (2023) pojasnjujeta model skupnostno utemeljene kulturne evolucije (angl. 'Community-Based Cultural Evolution' ), ki predstavlja povabilo, da organizacije postanejo središče aktivnega učenja, raziskovanja in zavestnega kulturnega inoviranja. Vključuje usposabljanje članov za poglobljeno razumevanje, proaktivno zaznavanje in sodelovalno usmerjanje (psihosocialnih) evolucijskih procesov, ki potekajo v organizaciji in se prelivajo v širše kontekste. S tem se spodbuja trajna vključenost v soustvarjalni organizacijski razvoj, kar spodbuja občutek pripadnosti in soodgovornosti. Ta pristop omogoča ozaveščanje, vključevanje in usklajevanje raznolikih miselnosti in vrednot v proces razjasnjevanja in posodabljanja osrednjega namena in temeljnih vprašanj organizacije (na primer »Kaj je temeljni namen izobraževanja?« ali »Katero znanje je najbolj relevantno za ustvarjanje življenja, ki si ga želim, in za spoprijemanje s prihodnjimi izzivi?«). V temprocesu se v dialog s sodobnimi znanstvenimi spoznanji, vodstvomorganizacije in strokovnim osebjem enakopravno vključijo tudi člani in ciljna skupina organizacije (na primer mladi, učenci in starši). S tem se vzpostavi metakognitivna in metasocialna povratna zanka, v kateri: 1) obstoječe miselnosti in odnosi med člani ustvarijo razvojne strategije, 2) izvajanje strategij pa na podlagi refleksije, raziskovanja in eksperimentiranja vpliva nazaj na metakognitivne in metasocialne procese. Kot naslednji korak se priporoča izvedba pilotne študije, ki bi pristop obnovitvene prosocialnosti preizkusila in razvila v sodelovanju z izbranimi organizacijami (na primer vrtci, osnovne šole, srednje šole, univerzitetni programi, mladinski centri, študentske organizacije in podobno). V ta proces bi bilo uporabno vključiti pristop kvalitativnega raziskovanja na podlagi samointerpretiranih mikrozgodb, kar omogoča odkrivanje raznolikih sklopov izkušenj na podlagi dolgoročnega zbiranja zgodb pa tudi tokove sprememb bivanja in delovanja v organizacijskem kontekstu (C. F. Kurtz, 2014, 2021; C. Kurtz in Snowden, 2009; Snowden, 2010; Snowden idr., 2020). Nedavno je bil objavljen tudi eden izmed prvih primerov uporabe te napredne kvalitativne raziskovalne metodologije v slovenskem okolju pri duševnih stiskah na delovnem mestu (Vidmar idr., 2024). [Neusklajena] več-ravenska selekcija podobno kot sprevrženi alkimist zlato spreminja v svinec: samoohrananje lahko postane disruptivna sebičnost; pomoč družini lahko porodi nepotizem; stremljenje za blaginjo naroda lahko privede do mednarodnih konfliktov; cvetoče ekonomije lahko prispevajo k pregrevanju [in preobremenjevanju] Zemlje. Skoraj vse, kar je patološkega na višjih ravneh, lahko izsledimo v vedenja, ki so prosocialna na nižjih ravneh. […] Edina rešitev te težave je oblikovanje politik z namenom prispevanja k blaginji Zemeljskega planetarnega sistema kot celote. Edina ‘nevidna roka’, ki nam je lahko v pomoč pri vključevanju in usmerjanju nižjih interesov v skupno blaginjo, so naši lastni zavestni podvigi. […] Selekcijo na ravni planeta kot celote lahko