SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

224 se oškodovanec in povzročitelj škode po kateri koli obnovitveni aktivnosti vrneta v šolsko skupnost, ki ni pripravljena, da ju sprejme na obnovitveni način. (Ness, 2013) Raziskovalna podpora učinkovitosti obnovitvenih praks Čedalje več raziskav ugotavlja, da politike ničelne tolerance nimajo želenega učinka na izboljševanje varnosti v šoli, vodijo v več izključitev (pogosto nesorazmerno med različnimi skupinami), večjo verjetnost za ponovne disciplinske težave in v stik s kazensko-poboljševalnimi sistemi, v večjo kljubovalnost avtoritetam, zmanjšanje šolske zavzetosti in udeležbe (Teasley, 2014). Pri prehajanju iz teh politik je izjemno pomembno ustvarjanje jasnega razumevanja izhodiščnih vrednot in širše vizije pred vpeljevanjem kakršnih koli pristopov in intervencij (Karanxha idr., 2021; Stout in Salm, 2011). O učinkih obnovitvenih pristopov na ravni šole kot celote obstaja široka in rastoča literatura, skupaj s pragmatičnimi priporočili za vpeljevanje (González idr., 2019). Nekatere izhodiščno potrjene koristi vključujejo izboljševanje blagostanja žrtev in storilcev, socialnih veščin, samopodobe, kakovosti odnosov (pri mladih in odraslih), zmanjševanje recidivizma in disciplinskih napotitev (Katic idr., 2020; Scholl in Townsend, 2024). Čedalje jasnejše so meje, znotraj katerih obnovitveni pristopi delujejo in onkraj katerih so potrebni drugi ukrepi, na primer, kadar povzročitelji: a) niso zmožni sodelovanja v obnovitvenih aktivnostih (kljub intenzivni podpori), b) niso pripravljeni sprejeti (vsaj delne) odgovornosti za povzročeno škodo, c) ne čutijo nobenega obžalovanja na podlagi svoje moralne vesti ali d) v primeru znatnih razumskih in intelektualnih primanjkljajev (Braithwaite, 2002 v Scholl in Townsend, 2024). Učinkovitost pristopa je močno pogojena z globino usposabljanja, kar se izjemno razlikuje med programi, ki se raztezajo od nekajdnevnih delavnic do večletnih programov za pridobivanje verodostojnih certifikatov (Song in Swearer, 2016; Ward idr., 2014 v Scholl in Townsend, 2024). Obnovitvena pravičnost se začenja priznavati in spodbujati tudi na ravni (mednarodnih) pravnih in izobraževalnih politik z namenom izboljševanja kakovosti in dostopnost teh storitev, kot navajajo priporočilo Sveta Evrope iz leta 2018, resolucija Organizacije ameriških držav iz leta 2019 ali nova strategija EU o pravicah žrtev in objave revidiranega priročnika o programih obnovitvene pravičnosti Združenih narodov iz leta 2020 (Marder, 2020). Pali in Maglione (2023) ponujata bolj poglobljen pregled teh mednarodnih politik, njihovih skupnih imenovalcev in razlik. Zlasti v evropskem kontekstu je smiselno izpostaviti Evropski forum za obnovitveno pravičnost (angl. EFRJ ), ki ohranja ažuren pregled obstoječih raziskav (EFRJ, 2024a), priporočil in prilagoditev za vpeljavo obnovitvenih načel in praks v šole in izobraževalne sisteme (EFRJ, 2024b), skupaj z uradno potrjenimi priročniki za vpeljavo teh pristopov in usposabljanje osebja (EFRJ, 2024c). Priporočila za prilagajanje in uporabo obnovitvene pravičnosti Obstajajo močne zgodovinske povezave med pristopi socialno-čustvenega učenja (SEL) in obnovitveno pravičnostjo ter obetavne povezave z vidika razvoja skupnosti in naslavljanja strukturnih izvorov nepravičnosti (Hulvershorn in Mulholland, 2018). Slika 1 je lahko v pomoč pri umestitvi obnovitvene prakse v širši kontekst vzgojno-disciplinskih slogov (Wachtel in McCold, 2001).