SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

223 Osnove obnovitvenih pristopov in primere konkretnih praks lahko povzamemo s sintezo treh temeljnih načel, ki ju izpostavljata Ness (2013) in Zehr (2019), kakor povzema preglednica 2. Preglednica 2: Tri temeljna načela obnovitvenih pristopov (povzeto po Ness, 2013 in Zehr, 2019) Načelo Opis Primer aktivnosti / izidov Srečanje in sočutni stik Pravici je zadoščeno, ko se vpleteni v incident zberejo (pogosto s podporo mediatorja), da se pogovorijo o tem, kaj se je zgodilo, kako je to vplivalo na prisotne in širši kontekst, in se skozi dialog sprejme soglasna odločitev o tem, kako podpreti okrevanje in spravo. Mediacije med oškodovanci in povzročitelji, obnovitveni krogi, obnovitvene konference ipd. Obnova škode in podpora potreb Nasilje in kršitve dogovorov povzročajo raznolike oblike škode, pravični odziv pa si prizadeva škodo popraviti ali vsaj omiliti s poudarkom na oškodovancih, skrhanih odnosih in nezadovoljenih potrebah. Restitucija, konkretne podporne aktivnosti, prostovoljstvo v skupnosti ipd. Preobrazba in prevzemanje odgovornosti Povabilo k razširjanju in poglabljanju dojemanja sebe, drugih in sveta, ki izhaja iz razumevanja in prevzemanja svojega dela odgovornosti za nastalo škodo in izpolnjevanje dogovorjenih obveznosti do oškodovancev, povzročiteljev ali širše skupnosti. Večja odnosna občutljivost, prilagoditev navad, prepoznavanje sistemskih nepravičnosti ipd. Uporabno podporo in usmeritev pri snovanju, pripravi in usmerjanju obnovitvenih aktivnosti zajema šest obnovitvenih vprašanj, ki jih ponuja Zehr (2019): 1) Kdo je bil oškodovan (bodisi posameznik bodisi skupina)? 2) Kaj oškodovanci potrebujejo? 3) Kdo je odgovoren za naslavljanje teh potreb? 4) Kaj je prispevalo k nastanku in poteku incidenta? 5) Kdo (drug) je še vpleten oziroma se ga dogodek upravičeno zadeva? 6) Kako se lahko vsi vpleteni vključijo v razrešitev incidenta in preprečevanje prihodnje škode? Ne nazadnje lahko etos obnovitvene pravičnosti zgostimo v deset smernic, ki jih lahko uporabljamo kot širša življenjska vodila onkraj ožjih kontekstov izobraževanja in pravice (Zehr, 2019): 1) Odnose jemljem resno in se zavedam, da bivam v širšem polju odnosov, institucij in okolij. 2) Pozoren sem na vpliv svojih dejanj na druge in okolico. 3) Prevzemam odgovornost za škodo, h kateri sem prispeval, in si prizadevam, da jo popravim ali omilim. 4) Z vsemi ravnam spoštljivo, vključno s tistimi, ki me žalijo. 5) Ko je to mogoče, v odločitve vključujem ljudi, na katere bodo imele vpliv. 6) Konflikte v življenju sprejemam kot priložnosti. 7) Druge poslušam pozorno in sočutno ter jih skušam razumeti tudi, kadar se z njimi ne strinjam. 8) V dialog z drugimi vstopam, tudi takrat, ko mi je težko, in ostajam odprt za učenje od njih. 9) Izogibam se vsiljevanju svojih ‘resnic’ in pogledov na druge ljudi in tuje situacije. 10) Občutljivo se spoprijemam z vsakodnevnimi krivicami, kot so seksizem, rasizem in druge neupravičene neenakosti. Če se obnovitvena pravičnost vpeljuje v kontekst, v katerem socialne norme in prakse izvirajo iz povračilne miselnosti, se bodo najverjetneje izkrivile v še eno disciplinsko orodje, oziroma bo glede njihove uporabe obstajal odpor (Ness, 2013). Empirično se potrjuje, da šole običajno začnejo vpeljevati takšne pristope kot (pogosto zapozneli) odziv na akutne krize in z miselnostjo disciplinskih ukrepov, vendar se njihovi potenciali v celoti razvijejo in uresničijo šele, ko pride do sprememb v miselnosti vodstva (Vaandering, 2014). [V ustreznih pogojih lahko] obnovitvena miselnost prispeva k postopni kulturni preobrazbi, ki ustvari čedalje večjo podporo obnovitveni pravičnosti, kar povečuje povpraševanje po obnovitvenih praksah. [Brez teh sprememb na ravni šolske kulture]