SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

221 1. Skupna identiteta in namen: Imeti jasen in pomemben občutek skupinske identitete, deljenega namena in skupnih ciljev kot kolektiv, ki deluje v določenem kontekstu. To ustvarja jasne meje, v katerih lahko poteka skupinska selekcija. 2. Poštena porazdelitev truda in koristi: Skupinsko oblikovanje, uveljavljanje in ohranjanje sistema, ki zagotavlja razporejanje skupinskih virov in pravično zasluženih nagrad svojim članom v sorazmerju s trudom, prispevkom in prevzetimi tveganji. To zmanjšuje izkoriščanje in spodbuja prispevanje celoti. 3. Pravično in vključujoče odločanje: Vključevanje članov skupine v procese predlaganja, oblikovanja in sprejemanja odločitev, ki jih zadevajo, predvsem tistih, ki se nanašajo na strukturo in delovanje skupine. To lahko poteka na podlagi soglasja, posvetovanja z vodjo, glasovanja ali celo pravice do veta. 4. Nadzor dogovorjenega vedenja (preglednost): Ohranjanje preglednosti in odgovornosti v skupini z neprisilnim nadzorom med člani, na primer z rednimi poizvedbami ali sestanki za spremljanje napredka. To omogoča pravočasno zaznavanje antisocialnega vedenja. 5. Sorazmerno odzivanje na koristno in nekoristno vedenje (povratne informacije): Uporaba sistema postopno stopnjujočih sankcij kot odziv na kršitve (od sočutnega dialoga, disciplinskih ukrepov do izključitve), skupaj s sistemom stopnjujočih spodbud za koristno vedenje. 6. Hitro in pravično reševanje konfliktov: Pristno sodelovanje neizogibno vodi v konflikte zaradi individualnih razlik, kar zahteva mehanizme za jasno, prilagodljivo in pravično reševanje konfliktov ter razvijanje za to potrebnih (komunikacijskih) veščin med člani, kar omogoča usklajevanje različnih perspektiv. 7. Avtonomija za samoupravljanje (v skladu z načeli 1-6): Skupine potrebujejo možnost in spodbudo za svobodno upravljanje lastnih zadev z minimalnimi vdori in posegi s strani višjih družbenih struktur. Čeprav sistemi pogosto omejujejo vsebujoče manjše skupine, te nujno potrebujejo določeno stopnjo avtonomije za ohranjanje suverenosti in uspešno spoprijemanje s svojimi edinstvenimi potrebami in izzivi. 8. Sodelovalni odnosi z drugimi skupinami (v skladu z načeli 1-7): V kompleksnih sodelovalnih sistemih medskupinski odnosi najbolje potekajo po enakih načelih. Uspešno sodelovanje na višjih ravneh zahteva sočasno vzpostavljanje in upoštevanje koordinacijskih mehanizmov na teh višjih ravneh, pri čemer se upravljanje zaupa najnižji možni ravni. Skupine morajo ohranjati učinkovito notranje delovanje s sočasnim spletanjem koristnih sodelovalnih odnosov z drugimi skupinami. Prvo načelo opredeljuje skupino in njen namen. Načela 2–6 usklajujejo interakcije v skupini z uravnovešanjem osebnih in skupinskih interesov (s čimer skupini omogočijo ‘miniaturni’ veliki evolucijski prehod). Načeli 7 in 8 pa omogočata, da se ta načela sodelovanja znotraj skupine prenesejo na področje sodelovanja med skupinami. Pomembno je poudariti, da so ta načela relevantna na vseh ravneh skupin ne glede na to, ali gre za razrede, šole, podjetja, vasi, mesta ali države. (Wilson idr., 2023)