SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

218 2. Smisel ( selekcija ): V vsakem trenutku (zavedno in nezavedno) izhajamo iz prepleta meril za presojanje o tem, kaj je vredno naše pozornosti, kateri odzivi so možni in sprejemljivi in s katerim dejanjem se bomo naposled odzvali. Z vidika selekcije težave nastanejo, če jo usmerjajo nezdrava merila, kot so pretirano osredotočanje na upravljanje čustvenih stanj , kratkoročna gratifikacija namesto dolgoročne izpolnjenosti oziroma zanemarjanje vpliva na druge , kar pogosto povzroča odvisnosti, samodestruktivne navade ali vodi v konflikte ali zlorabe. V zvezi s temi procesi lahko spodbudimo ozaveščanje in ohranjanje stika s potrebami, razjasnjevanje in udejanjanje osebno pomembnih vrednot in vključujočo radovednost glede potreb in vrednot drugih. 3. Utrjevanje ( retencija ): Za uspešno sklenitev evolucijskega cikla je potrebno, da se okrepijo (namerni ali nenamerni) odzivi, ki predstavljajo učinkovit premik v smer smiselne selekcije. Težave z vidika utrjevanja nastanejo, ko iz okolice ni sistematičnih (ali ustreznih) podpornih odzivov za ojačevanje želenih oblik vedenja in odvračanje neželenih oblik. Metode ojačevanja vključujejo tako bolj spontano nagrajevanje s pozornostjo, pohvalami in privilegiji, kot tudi bolj strukturirane procesne vaje izmenjave povratnih informacij, podpore razvijanja navad, so-oblikovanja skupinskih norm in prilagajanja prostora. 4. Celostnost ( dimenzije ): Učinkovita razvojna podpora zahteva pozorno odzivanje na področju biologije (na primer prehrana, spanje in gibanje v naravi), psihologije (na primer osebnostne razlike, karakterne vrline in hibe, omejujoča prepričanja) in odnosov (na primer splet prijateljstev, družinsko okolje). Nekatere terapevtske in meditativne prakse dokazano vodijo celo v epigenetske spremembe (spreminjanje stopnje izraženosti različnih genov) (Kumsta, 2019; Schiele idr., 2020). Težave z vidika dimenzij evolucije nastanejo, ko k situaciji pristopimo kot reševanje iz konteksta izvzete težave z uporabo vnaprej določenih 'rešitev' in naše cilje na eni dimenziji spodjedajo dinamike ali primanjkljaji iz drugih. 5. Vgnezdenost ( ravni ): Podobna dinamika, ki nastane, ko neusklajenost rakavih celic spodjeda celotni organizem, poteka tudi v duševnosti, ko a) manjši nabor sicer potencialno koristnih vedenj (na primer uporaba digitalnih tehnologij ali nasilno izražanje jeze) začne prevladovati nad drugimi možnimi odzivi v škodo posameznika, oziroma v skupinskem kontekstu, ko b) posamezniki izpolnjujejo osebne interese, potrebe in vrednote brez upoštevanja drugih in skupine kot celote, kar ošibi njeno zmožnost, da deluje usklajeno za dosego skupnega namena in ohranja podporne pogoje. Težave s tega vidika se izrazijo kot neusklajeni vplivi, ki izvirajo iz nižjih sistemov (na primer prelivanje neravnovesij ali konfliktov iz posameznih družinskih sistemov v razredno dinamiko), oziroma kot nestabilnost ali izkoriščevanje višjih ravni (na primer otežen učni proces zavoljo konfliktov v zbornici ali s prakso neusklajenih zakonodajnih zahtev). 6. Okoliščine ( kontekst ): Vsak poskus intervencije, pa naj bo to v obliki pogovora z mladostnikom, skupinske delavnice, oziroma vpeljave novega pristopa na raven šole kot celote, poteka v določenem kontekstu, ki vključuje razpoložljive časovne okvire, sredstva, edinstvene danosti, potrebe, prepričanja in pričakovanja vpletenih deležnikov. Pogoji in dinamike širšega konteksta ultimativno določajo uspešnost in stabilnost podviga, in ne tisti, ki ‘vodijo’ intervencijo. Ko se pripravljamo na zavestno vplivanje na evolucijske procese, je treba dobro spoznati kontekst in iz njega izhajati. Pogosto je resnično stanje takšno, da kontekst ni zmožen sprejeti ali optimalno podpreti ponujene intervencije – v tem primeru je smiselno čas in pozornost nameniti prilagoditvi