SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

217 Socialni nadzor je skupinska funkcija, ki izvira iz sistema norm za opredeljevanje sprejemljivih in nesprejemljivih vedenj (koristna oziroma škodljiva za skupino kot celoto), skupaj s praksami za spodbujanje prosocialnih in zaviranje antisocialnih vedenj članov skupine. Socialni nadzor, ustrezno izveden v imenu blaginje celotne skupine (in ne le določene manjšine), zagotavlja prednost prosocialnih vedenj in škodo sebičnih vedenj. Spremljanje vedenja članov skupine in pravično uveljavljanje tega nagrajevalno- kaznovalnega sistema je pomembna oblika »meta-prosocialnega« vedenja. Nagrajevanje pogosto poteka s krepitvijo socialnega položaja (razširjanje privilegijev in dostopa do dobrin), kaznovanje pa s spodjedanjem položaja (izhodiščno z obrekovanjem in humorjem, sčasoma pa z izključevanjem ali povračilnimi ukrepi). (Wilson idr., 2023) Simbolno mišljenje je edinstveno človeška zmogljivost za oblikovanje konceptualnih omrežij s skupinsko deljenim pomenom. […] Odnosi med simboli in njihovimi referenti (ki so lahko bodisi drugi simboli bodisi vidiki dejanskih okoliščin) so arbitrarni, vzajemni, združljivi v širša omrežja in razmeroma trajno obstojni, kar ustvarja bogat ‘notranji svet’, ki omogoča kompleksno, prilagodljivo in ustvarjalno raziskovanje vzročno-posledičnih odnosov in usklajevanje obsežnih, dolgoročnih in subtilnih vedenjskih vzorcev. [Kot hitrejši proces ima kulturna evolucija] pogosto vodilno vlogo – najprej se ljudje na spremembe prilagodimo kulturno, nato pa se druge dimenzije evolucije prilagajajo veliko počasneje [kot na primer laktozna toleranca pri odraslih]. Kulturna in genetska evolucija sta pri naši vrsti tako prepleteni, da se otroci ne morejo normalno razvijati zunaj kulturnega konteksta. (Wilson idr., 2023) Osebni razvoj kot prevzemanje odgovornosti za lastno evolucijo V svojem jedru lahko (darvinistični) evolucijski proces razumemo kot cikle: 1) porajanja raznolikih oblik (variacija), med katerimi se 2) določene oblike izločijo, izberejo oziroma imajo za to večjo verjetnost (selekcija) in se 3) naposled na neki način shranijo in uporabijo kot izhodišče za naslednji cikel (retencija), ne glede na medij, v katerem ta proces poteka (geni, organske ali sintetične nevronske mreže ali spleti odnosov). Ta proces poteka v določenem kontekstu, v več dimenzijah in na več ravneh hkrati. Za boljše razumevanje in učinkovitejše vplivanje na vedenjske, psihološke in odnosne vzorce v praksi – tako pri samih sebi, kot tudi pri drugih, predvsem pri tistih, do katerih imamo vzgojno, izobraževalno ali skrbniško odgovornost – nam je lahko v pomoč šest temeljnih načel, povzetih spodaj (Hayes in Sanford, 2015). 1. Raznolikost ( variacija ): Prožni in široki vedenjski nabori so veliko bolj zaželeni kot togi ali ozki, saj omogočajo več možnosti za evolucijske procese. Zožitev ali rigidnost nabora možnih odzivov pogosto prispeva k nastanku stisk ali konfliktov in ljudje sami svoje težave pogosto opisujemo kot zataknjenost ali ujetost v destruktivnih (medosebnih) vzorcih. Dva vira omejevanja možnih odzivov sta: a) pretirano izogibanje (domnevno) neprijetnim situacijam, kar onemogoča stik z novimi izkušnjami, ki bi lahko prispevale k razvoju boljših odzivov, in b) pretirana (ponotranjena) rigidnost pravil , ki pozornost preusmerja od stika z izkušnjo v notranje omrežje spominov, zapovedi ali pričakovanj z namenom iskanja »pravilnega« odziva. Spodbujanje čuječnosti, izkustvenega sprejemanja in miselnega spuščanja lahko pomiri te zaščitne odzive in odpre možnost za preizkušanje novih vzorcev.