SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

216 3.3.3 Mitja Černko, dipl.psih. (UN), raziskovalec in facilitator Inštitut za aplikativne znanosti Maribor (IAZM) Trenerski forum (Trainers' Forum, TsF) Krepitev obnovitvene prosocialnosti med mladimi Zavestno sodelovanje v evolucijskih procesih Sodobna evolucijska znanost doživlja pravo renesanso, v kateri se naše razumevanje razsežnosti, v katerih potekajo evolucijski procesi, hitro poglablja – poleg genetske razsežnosti čedalje globlje spoznavamo tudi razsežnosti epigenetske, vedenjske in simbolne oziroma kulturne evolucije (Jablonka in Lamb, 2005). Ti procesi potekajo veliko hitreje, v življenjski dobi posameznika, predvsem v primeru vedenjskih in miselnih vzorcev. Naš genotip ustvarja predispozicije, naše izkušnje (in način življenja naših prednikov) na podlagi epigenetskih sprememb te predispozicije okrepijo ali ošibijo, naša vzgoja in poznejši procesi učenja pa vplivajo na to, kako se predispozicije naposled (ne) izrazijo (Hayes idr., 2020). Evolucijski procesi ne potekajo samo na ravni posameznika, temveč tudi na višjih ravneh organizacije (na primer na ravni skupin ali skupnosti) (Wilson idr., 2023). Evolucijski razvoj lahko na določeni ravni (na primer na ravni človeškega telesa ali skupnosti) poteka zgolj v prisotnosti selekcijskih pogojev, ki omogočajo in usmerjajo razvoj na tej ravni, pri čemer brez uskladitve nižjih enot organizacije (v tem primeru človeških celic oziroma članov skupnosti) le-te praviloma tekom zasledovanja lastnih interesov škodijo širši celoti (Wilson, 2024). Ko se skupina izhodiščno ločenih bitij poveže in integrira do zadostne stopnje, se funkcionalno porodi nov organizem – to predstavlja velik evolucijski prehod (angl. » major evolutionary transition «), primeri katerih so evkariontske celice 1 in večcelični organizmi (Wilson idr., 2023). Velik del uspeha človeštva lahko pojasnimo z velikim evolucijskim prehodom naših prednikov, v katerem so se šibko ali predvsem genetsko povezane skupine povezale v tesno plemensko celoto (Wilson idr., 2008). Ta veliki evolucijski prehod človeštva, zlasti zaradi edinstvene človeške zmogljivosti kulturne evolucije, lahko pripišemo prepletu treh dejavnikov: prosocialnost, socialni nadzor in simbolno mišljenje. Prosocialnost ima inherentno ceno v primerjavi s sebičnimi vedenji […], kar lahko imenujemo temeljni problem socialnega življenja. Primeri so rakave celice v večceličnih kolektivih; izkoriščevalci, nasilneži in prevaranti v socialnih skupinah; ali vrste, ki iztirijo stabilnost ekosistemov za lastno korist. [Inherentna] vrednost prosocialnih vedenj [pa izvira iz tega, da] skupine, katerih člani sodelujejo za skupno dobro, premagajo in izrinejo skupine, katerih člani se ne morejo uskladiti. Sebičnost premaga altruizem v skupinah, altruistične skupine pa premagajo sebične skupine . (Wilson idr., 2023) 1 Celice, ki so se razvile s povezovanjem (simbiogenezo) predhodno prostoživečih prokariontskih celic.