SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

213 vedenje, intimno partnersko nasilje ali zlorabe psihoaktivnih snovi. Ljudje lažje govorijo o naravnih in drugih nesrečah kot o kriznih situacijah, ki jih je povzročila druga oseba ali oni sami. V sklepni fazi se z osebo v stiski pogovorimo o tem, kako neposredno po pogovoru skrbeti zase oziroma svojo varnost. Tudi tisti, ki je nudil podporo, mora poskrbeti zase. Premisli naj o svojem doživljanju in kako ga predelati. Pomembno je tudi, da premisli, ali v situaciji obstaja moralno- etična dilema, ki poleg vsega drugega vzbuja zaskrbljenost. Razreševanje takšnih dilem namreč prinaša dodatne čustvene obremenitve. Skrb zase ob komuniciranju v kriznih situacijah Tisti, ki pomaga, se mora sam dobro počutiti, da je lahko učinkovita podpora drugemu. V študiji SEYLE, ki se je med letoma 2009 in 2011 izvajala tudi v Sloveniji, sicer pa se je ukvarjala s preprečevanjem samomorilnega vedenja otrok, se je pokazalo, da so imeli učitelji, ki so imeli boljšo psihološko blaginjo in v šoli bolj pozitivno vzdušje ter večji občutek, da so ustrezno finančno nagrajeni za svoje delo, močnejši občutek pripravljenosti za pomoč dijakom v stiski v primerjavi z učitelji, ki teh pogojev niso imeli (Sisask idr., 2014). Pomembno je torej, da ob komuniciranju v krizni situaciji obstajajo pogoji in mehanizmi na ravni posameznika, odnosov in sistemov, ki omogočajo, podpirajo in spodbujajo skrb zase. To je še toliko pomembnejše za ljudi in poklice, ki so več v stiku z ranljivimi, kjer je večja potreba po izražanju sočutja in empatije. V takih primerih lahko pride tudi do utrujenosti zaradi sočutja, ki pomeni čustveno in telesno izčrpanost zaradi kronične uporabe sočutja pri podpori drugih ljudi oziroma zaradi sočutne vpletenosti s trpečim ali travmatiziranim posameznikom. Podobna je drugim težavam na tem področju, kot so izgorelost, depresija, znaki pa se kažejo tudi v zlorabi psihoaktivnih snovi, tesnobi, kot posttravmatska stresna motnja, preokupiranost, zanikanje težav, pomanjkanje energije, izguba vzdržljivosti in moči, kronična razdražljivost, težave s pozornostjo in podobno (Cieslak idr., 2014, Lynch, idr., 2012). Skrb zase je v nekaterih okoliščinah otežena, ne le zaradi individualnih dejavnikov, temveč tudi zaradi organizacijskih in poklicnih. Organizacijski dejavniki tveganja za razvoj utrujenosti zaradi sočutja so: večizmensko delo, nočno delo, delo ob praznikih in nedeljah, ko so drugi (družinski člani in prijatelji) prosti; obremenjenost in nezadostni kadrovski viri; nezadostno usposabljanje in nadzor kadra; slabo timsko delo; visoka pričakovanja o kakovosti obravnave; nezmožnost vplivati na spremembe v politikah in postopkih; »kultura tišine«, kjer se o stresnih dogodkih ne pogovarjajo; slaba plača (finančne in birokratske omejitve). Med poklicnimi dejavniki so ponavljajoča se izpostavljenost trpečim ali travmatiziranim posameznikom; malo sprememb v delovnih aktivnostih; slaba uravnoteženost zasebnega življenja in dela; strokovna oziroma poklicna osamitev. Med individualnimi dejavniki tveganja so med drugim perfekcionizem, visoki moralni standardi, samorazdajanje; osebna zgodovina nerazrešenih travm; nezadostna socialna podpora (pri delu in doma); zahtevne odgovornosti v zasebnem življenju, na primer skrb za otroka; nezmožnost spoprijemanja z zahtevami dela. V zvezi s tem je smiselno poudariti škodljivost patološkega altruizma in pomen zdrave sebičnosti (Oakley idr., 2011, Kaufman in Jauk, 2020). V poklicih pomoči je veliko absentizma, pogoste so spremembe v odnosih med sodelavci, agresivni izbruhi, pomanjkanje prilagodljivosti, negativno vzdušje, nedokončanje nalog, ki negativno vplivajo na duševno zdravje (McCann in Pearlman, 1990, Klarić idr., 2013, O‘Connor idr., 2018, Hensel idr., 2015, Cavanagh idr., 2020). Sistemi morajo zato tem dejavnikom pozornost namenjati na vseh ravneh. Zmotno je namreč prepričanje, da bo le delo posameznika na sebi (na primer športne aktivnosti, vadba čuječnosti) lahko kompenziralo slabe organizacijske pogoje dela (Xu idr., 2020).