SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

212 Če oseba o samomoru razmišlja, je dobro, da vprašamo o tem, kako pogoste so te misli, koliko jih oseba obvladuje, kdaj so pogostejše, kaj oseba takrat naredi. Vprašamo tudi o morebiti konkretnejšem načrtovanju samomorilnega dejanja (torej, ali oseba aktivno razmišlja, kdaj in kje bi si kaj naredila). S temi vprašanji ne le skušamo razumeti okoliščine, ampak tudi lažje dobimo oceno, koliko je situacija ogrožajoča. 3. Poglabljanje razumevanja V tretjem koraku (Poštuvan, 2023) skušamo pogovor o stiski poglobiti. Predvsem nas zanimajo najprej razlogi za to, da oseba želi umreti in nato razlogi, četudi majhni, zaradi katerih si želi živeti. Pri prvih razlogih ni treba, da osebi dajemo nasvete, kako naj izboljša situacijo. Bolj kot to je pomembno, da smo zmožni skupaj z njo reflektiranja, premlevanja in tudi ubesedenja situacije. S tem oseba dobi čas in možnost drugačnega pogleda oziroma razreševanja situacije. V širšem pomenu kriznih situacij pomeni ta korak zmožnost, da zdržimo breme, o katerem oseba v stiski govori, in da o njem želimo vedeti več brez pokroviteljske želje, da bi situacijo takoj rešili. S tem dajemo osebi v stiski potrditev, da nam njene težave niso odveč. Hkrati s tem povečujemo čustveno bližino, intimnost z osebo, kar krepi medosebni odnos in ustvarja pomembno upanje. 4. Grajenje zaupanja Četrti korak (Poštuvan, 2023) je poglabljanje zaupanja, ko smo pogovor pripeljali že tako daleč, da je lahko do tedaj izgrajeno medsebojno zaupanje v pomoč pri naslednjih korakih. Če se zdi, da je oseba v stiski nekoliko pomirjena, je to dober znak. Zavedati se moramo, da bo to morda takrat, ko oseba o dalj časa trajajoči notranji stiski prvič spregovori. Če je vsebina bolj vezana na neko nedavno slabo novico, morda šele na tej točki oseba začne bolje razumevati situacijo. Zato je pomembno, da ne pričakujemo pretiranega izboljšanja razpoloženja, če to niti ni realno glede na situacijo. Kljub temu želimo na tej točki poskrbeti za osebo. V samomorilni stiski jo na primer prosimo, da si do naslednjega srečanja ničesar ne naredi, čemur rečemo obljuba za življenje. To je seveda mogoče le, če oseba samomorilno ni preveč ogrožena (morda je že kdaj samo pomislila, da bi bilo boljše, če je ne bi bilo); sicer je ne bi puščali same in bi hitro poklicali dodatno strokovno pomoč. V drugih kriznih situacijah lahko takšne intervencije, dogovori oziroma obljube pomenijo različne dosegljive spremembe oziroma vedenjske namere, ki vlivajo upanje. Zato naj vključujejo tudi odnosni vidik, ki smo ga izgradili v tem (in prejšnjih) pogovorih. Na primer, dogovorimo se, kako bo oseba v stiski poskrbela zase tisti dan (na primer šla na sprehod, prebrala spodbudno čtivo, skrbela za higieno), hkrati pa bo osebi, ki nudi podporo, sporočila te korake. Motivacija za aktiviranje bo sprva morda bolj povezana z obljubo osebi, ki nudi podporo, sčasoma pa te aktivnosti same po sebi motivirajo osebo. Oseba, ki nudi podporo, naj bo osebi v stiski v naslednjem obdobju na voljo v dogovorjenih časovnih okvirih. Z zanesljivostjo v odnosu in dogovorih se krepijo vezi. 5. Dodatna podpora V sklepnem delu (Poštuvan, 2023) pogovora skušamo v reševanje situacije vključiti še druge ljudi in splesti mrežo podpore. V to mrežo spadajo tako sistemi pomoči in strokovnjaki z različnih področij kot tudi drugi ljudje. Oseba v stiski razmisli, komu bi o težavah še lahko povedala in na kakšen način. Pri razkrivanju drugimmoramo upoštevati tudi vrsto stisk in kriznih situacij. Nekatere so namreč povezane z veliko sramu, samoobtoževanja ali občutki krivde. Med takšne spadajo samomorilno