SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

211 Koraki komuniciranja Slika 1: Koraki za komuniciranje v kriznih situacijah 1. Osebna priprava 2. Neposredno naslavljanje 3. Poglabljanje razumevanja 4. Grajenje zaupanja 5. Dodatna podpora 1. Osebna priprava Prvi korak (Poštuvan, 2023) pri učinkovitem in sočutnem komuniciranju v krizni situaciji je, da se nanjo pripravimo. Priprava lahko vključuje premislek o tem, kaj je jedro težave, s katero se spoprijema oseba v stiski, in izbiro besed, s katerimi bomo osrednjo težavo obravnavali. Kadar nekdo razmišlja o samomoru, nas je navadno strah, da ob obravnavi ne bomo naredili kaj narobe. Pomiri nas lahko zavedanje, da če bomo govorili o samomoru, osebe ne bomo napeljali na to, če sama že prej ni razmišljala o tem – s tem lahko nekoliko zmanjšamo lastno stisko ob tej temi. Bomo pa z odpiranjem najtežjih tem dali osebi informacijo, da se ne glede na vsebino stiske lahko o njej pogovarjate z njo. Priprava pomeni tudi razmislek o lastnem doživljanju situacije in izbiri pravega trenutka za pogovor o njej. Priprava pomeni tudi splošno prizadevanje za teme duševnega zdravja in kriznega upravljanja, za blaginjo ljudi oziroma skrb zanje, saj se tudi pogovori o takšnih vsebinah pogosto zgodijo brez možnosti tako podrobnega premisleka, kot bi si to želeli. Zgodijo se v neformalnih situacijah, ob skupnih aktivnostih ali dogodkih. Zato je predhodno znanje oziroma ozaveščenost tista, ki bo v takšnih pogovorih ključna. V pogovorih v kriznih situacijah pomembno prispeva sočuten in razumevajoč odnos, ki se vzpostavi v pogovoru. Cilj ni nujno reševanje konkretnih težav posameznika, temveč predvsem zavedanje, da so težave rešljive, da je navkljub težki situaciji zadeve mogoče spremeniti in da obstaja upanje osvoboditve iz ujetosti v stiski. 2. Neposredna obravnava Drug korak (Poštuvan, 2023) v sočutnem komuniciranju je neposredno obravnavanje težave. Pri samomorilni stiski to pomeni, da bolj ali manj neposredno vprašamo o tem, ali oseba v zadnjih nekaj dneh razmišlja o samomoru. Razumljivo je, da takšno vprašanje ni prvo v pogovoru, vendar je hkrati ključno, da je vprašanje precej konkretno, da je mogoče lažje razumeti razsežnost težave. Nič ni narobe, v takšni situaciji uporabimo besedo samomor, podobno pa tudi ne, če v kakšni drugi situaciji neposredno govorimo o tistem, kar je v ozadju stiske (na primer o depresiji, nesreči, ločitvi, smrti, vojni). Pomembno je, da so besede tistemu, ki sprašuje, dovolj domače, da z njihovo ubeseditvijo ne povzročajo dodatne stiske.