SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

201 — endogeni opioidi, ki učinkujejo na otrokova čustvena središča v možganih in imajo pozitivne učinke na njegovo občutenje jaza, na čustveno razpoloženje in na veselje do življenja. Poleg tega zmanjšujejo otrokovo občutljivost za bolečino in krepijo njegov imunski sistem; — oksitocin, ki je zaslužen za občutke navezanosti, zaupanja, sproščenosti, umirjenosti in številne druge občutke (Bauer, 2008a, str. 25 in 26). Vsi trije živčni prenašalci tvorijo biološki »koktajl«, ki se bo v otroku v največji meri aktiviral v socialni skupnosti in v odnosih z drugimi (Liebermann, 2013). To pa ne velja samo na ravni osebnih odnosov, temveč za vse oblike skupnega socialnega delovanja, ki se odvijajo tudi znotraj vzgojno-izobraževalnih dejavnosti. Za otroka to pomeni, da je jedro njegove motivacije »najti in dajati medosebno priznanje, spoštovanje, pozornost ali naklonjenost« (Bauer, 2008a, str. 29). Čeprav smo z nevrobiološkega vidika bitja, ki so naravnana na socialni odziv in sodelovanje, je v sodobnem svetu ravno področje medosebnih odnosov najbolj ranljivo. Hiter ritem življenja in čezmerna uporaba digitalne tehnologije vplivata na družbeno življenje, zlasti otrok in mladostnikov. Spodkopavata njihovo vzajemno zaupanje, zmanjšujeta altruizem, povezanost in vodita v krizo skupnosti (Kraner, 2022, str. 125–136). Iz tega razloga so holistične metode v vzgojno-izobraževalnih dejavnostih še posebej priporočljive, saj se ne osredotočajo le na akademsko znanje, temveč tudi na razvoj socialnih, čustvenih veščin, pozitivne medsebojne odnose, solidarnost in kooperativno sodelovanje. To »stopnjuje samospoštovanje, spodbuja radovednost in ustvarjalnost, dviga uspešnost ter širi pozitivno družbeno vedenje. S skupinskim delovanjem se otroci naučijo sodelovati z drugimi pri reševanju težav in zasledovanju skupnih ciljev, črpajo iz moči drug drugega ter blažijo šibkosti, delijo si zamisli in jih razvijajo. Naučijo se pogajati, reševati konflikte in podpirati dogovorjene rešitve.« (Robinson, 2015, str. 131) Odnosi povezujejo Ker dajejo holistične pedagogike velik poudarek na medosebne odnose, si mora učitelj prizadevati, da ne vzpostavlja medosebnega odnosa samo s posredovanjem učne snovi, temveč da stopa v neposredni stik z učencem. »Resonančni odnosi« so interpersonalni odnosi, ki so osredinjeni na otroka. Ta način izhaja iz prepričanja, da so otroci najboljša gonilna sila lastnega učenja (Rogers, 1995, str. 27), in spodbuja učitelje, da prilagodijo metode in vsebine glede na individualne potrebe, interese in sposobnosti vsakega učenca. Za učitelja predpostavlja, da opusti vlogo »formalnega organizatorja« pouka in postane otrokov mentor, vodnik, motivator, svetovalec, ki si skupaj z njim prizadeva oblikovati njegove pozitivne sposobnosti in zmožnosti. V praksi to pomeni, da otroku zaupamo ter mu znotraj vzgojno-izobraževalnih dejavnosti omogočamo dovolj svobode in odgovornosti pri sprejemanju odločitev. Ključni dejavniki na otroka osredinjenega načina vzpostavljanja odnosov so: sprejemanje, empatija in pristnost. S sprejemanjem učitelj izkazuje otroku naklonjenost in ustvarja odnos, v katerem se bo otrok počutil pomembnega in vrednega – in to ne glede na svoje vedênje. To pomeni spoštovanje in sprejemanje otroka kot osebe v vsej njeni eksistenci – v enosti čustev, mišljenja in delovanja, ki je v vzgojno-izobraževalnih dejavnostih vedno navzoča in jo je treba upoštevati (Burow in Scherpp, 1981, str. 140). S pomočjo empatije je učitelj sposoben in pripravljen vživeti se v otrokove izkušnje, občutke in motive. Pri tem ne gre le za interpretacijo njegovega notranjega sveta, temveč za pozorno opazovanje in »aktivno poslušanje«, ki izhaja iz otroka in mu v vzgojno-izobraževalnih procesih omogoča individualizirane in personalizirane načine (Fleischer, 2016, str. 55 in 56). Ob vsem tem pa mora učitelj poiskati pravo ravnovesje med razumevajočo pozornostjo in vodenjem. Na tak način ne bo samo učitelj dojemal učencev