SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

200 Slika 2: Ravnodušni odnosi, odbijajoči odnosi in resonančni odnosi z z UČENEC UČNA SNOV UČITELJ UČENEC UČNA SNOV UČITELJ 1. os: interpersonalni odnosi 2. os: odnos do vsebin UČENEC UČNA SNOV UČITELJ Odnosi spreminjajo »Resonančne odnose« lahko opredelimo z besedami A. M Slomška: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.« Vzpostavijo se na primer takrat, ko učitelj podaja učno vsebino z žarom, ko učenci dobesedno požirajo vsako njegovo besedo in ko v učilnici nastane ustvarjalna tišina. Prav tako se razvijejo v trenutku, ko učenci nenadoma oživijo, so motivirani, navdušeni in se z iskricami v očeh lotijo dela. Takšno vzdušje se ustvari, ko je vsebina za učenca pomembna in aktualna ter sta učitelj in učenec najprej sposobna slišati drug drugega in se šele nato z odgovorom odzvati drug na drugega. »Resonančni odnosi« ne puščajo otroka in njegovega odnosa do sveta (tudi učnih vsebin) in do ljudi nespremenjenih, nedotaknjenih, ampak mu odpirajo in omogočajo nove izkušnje, perspektive, spoznanja, ki vodijo tudi do njegove preobrazbe (Rosa in Endres, 2016, str. 66–74; Nežič Glavica, 2021). Preobrazba pa je možna le takrat, ko se vzgojno-izobraževalna dejavnost upočasni in otroku omogoči sodelovanje in (so)oblikovanje procesov. Holistične metode so namreč izkustvene metode, ki otroka na različne načine motivirajo, da sveta ne dojema samo pasivno, temveč se začne tudi aktivno odzivati na dražljaje in pozive iz sveta, s čimer razvija svoje kognitivne, telesne, čustvene in tudi duhovno-religiozne dimenzije (Beljan, 2019, str. 124; Gerjolj, 2008). Holistične metode ustvarjajo učno okolje, ki po eni strani podpira in spodbuja otrokovo osebno rast, po drugi strani pa krepi njegovo odgovornost in aktivno držo. Vse to pomaga otroku, da postaja dovzeten za sočloveka in okolje ter se začne zavzemati za trajnostni način življenja. Ob tem se holistične pedagogike zavedajo, da se otrokova aktivna drža in motivacija v njem ne porajata sami od sebe, ampak sta zasidrani v njegovih nevrobioloških motivacijskih oziroma nagrajevalnih sistemih (Bauer, 2008b, str. 18). Odnosi motivirajo Jedro otrokovega motivacijskega sistema ima središče v srednjih možganih in je v svoji strukturi povezano s številnimi drugimi področji možganov, od katerih dobiva informacije ali jim pošilja dražljaje. Pri tem so posebna vezja živčnih vlaken povezana tudi s čustvenimi središči, ki motivacijskemu sistemu javljajo, ali okolje obljublja cilje, za katere se otroku izplača zavzeti za nekaj (Bauer, 2008a, str. 24). Pogonsko snov otrokovih motivacijskih sistemov tvorijo trije živčni prenašalci ali nevrotransmiterji: — dopamin, ki ima podoben učinek kot dopinške droge. Ustvarja dobro počutje in otroka fizično in psihično spravlja v stanje koncentracije in pripravljenosti na delovanje. Pri tem dopamin aktivira tudi otrokove mišične gibalne sposobnosti, da začne aktivno delovati v smeri zastavljenega cilja. Dopamin torej omogoča gibanje in ima hkrati tudi pogonski in motivacijski učinek;