SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

199 Šola – prostor odtujenosti? Na podlagi pospeševanja smo začeli tudi izobraževanje dojemati kot kapital, ki se pridobiva na konkurenčni način in ga je treba nenehno optimizirati, če želimo biti konkurenčni na trgu. Izobraževanje, ki je nenehno usmerjeno v reprodukcijo, kompetence, rezultate in tekmovalnost, izčrpava in demotivira tako otroke kot učitelje. S takšnimi metodami se tudi šola postopoma spreminja v prostor odtujenosti, ki otrokom ne omogoča poglobljenega odnosa do učnih vsebin in kakovostnih medsebojnih odnosov (Beljan, 2019, str. 17–29; Burow, 2022, str. 106). Digitalna kultura in »okorni« vzgojno-izobraževalni sistem spreminjata naše otroke in mlade »v otopele, zdolgočasene in apatične posameznike. Vedno več mladih toži, da se počutijo notranje prazni, da so anksiozni, da so depresivni, da jih je vsega strah, da se bojijo odnosov, da se bojijo vrstniške družbe in da ne vidijo smisla v svojem življenju.« (Kristovič, 2022, str. 16 in 17; Schleicher, 2019, str. 153–274) 1 To so jasni znaki, ki nas opozarjajo, da bo treba izobraževanje uskladiti ne samo s tehnološkimi zahtevami 21. stoletja, temveč tudi z dejanskimi potrebami in izzivi naših otrok. Poleg razvijanja intelektualnih in kognitivnih zmožnosti bo treba otrokom in mladim ponuditi široko paleto vsebin, ki bodo spodbujale njihov celoviti razvoj osebnosti, psihosocialne veščine in različne kompetence, ki bodo osnova za preživetje, uspeh ter stabilno in trajno duševno blagostanje (Musek Lešnik, 2021, str. 42 in 43). Pri tem si lahko v izobraževalnem, vzgojnem in svetovalnem delu pomagamo z metodami holističnih pedagogik, ki se v prvi vrsti zavzemajo za vzgojno-izobraževalno dejavnost, ki se odvija v odnosu. Odnosi štejejo! Holistične pedagogike zagovarjajo »didaktiko odnosov«, ki se ne nanaša samo na odnos učitelj – učenec, ampak tudi na njun odnos do sveta. Prizadevajo si, da bi otrok prek učnih vsebin vzpostavil odnos do samega sebe, ljudi, stvari, prostora, časa, vrednot, do umetnosti, narave, presežnega – skratka do vsega, do česar lahko vzpostavi odnos (Beljan in Winkler, 2019, str. 16; Schübel, 2023, str. 59–70; Kristovič, 2022, str. 38). Takšno učenje predpostavlja tako imenovane »resonančne odnose«, v katerih se učenec lahko odpre dinamiki vzajemnega delovanja med njim, učiteljem in učno vsebino. Vsi skupaj tvorijo tristransko razmerje (učitelj – učenec – učna snov), ki ga opredeljujeta dve relacijski osi: — prva os je socialna os, ki se nanaša na interpersonalni odnos učitelj – učenec oziroma učitelj – razred; — druga os je njun odnos do učnih vsebin (Beljan, 2019, str. 112–120). Glede na dinamiko delovanja obeh osi se lahko v vzgojno-izobraževalnih procesih med vsemi deležniki udejanjajo »resonančni odnosi« ali njegovo nasprotje – »odtujitveni« oziroma »ravnodušni« in »odbijajoči odnosi« (Beljan, 2019, str. 112–120). V nadaljevanju se bom osredotočila le na »resonančne odnose« in jih predstavila skozi prizmo obeh osi (Nežič Glavica, 2022). 1 Dobro počutje in pripadnost učencev v šolah je po rezultatih raziskave OECD 2019 skrb vzbujajoče. Za Slovenijo je vrednost indeksa izražanja pozitivnih čustev učenk in učencev (sreča, radost in veselje) daleč najnižja (–0,61, sledi Velika Britanija z vrednostjo –0,29).