SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

198 3.2.8 doc. dr. Iva Nežič Glavica Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Katedra za oznanjevalno in pastoralno teologijo Odnosna dimenzija in spodbujanje prosocialnega vedenja v holističnih pedagogikah Kultura odtujenosti Živimo v digitalni kulturi, ki z nenehnim »pospeševanjem« spreminja vse plasti našega življenja. »Tehnično pospeševanje« (odkritja in izumi v tehniki in znanosti) spreminja naš odnos do prostora (narave, sveta), časa in določa naš način komunikacije. Naslednji proizvod pospeševanja so družbene spremembe, ki se kažejo v nenehnem spreminjanju struktur (nestabilnost družine, poklicev …), vrednostnih orientacijah (naraščajoči individualizem, dvom o avtoritetah …) in fluidnih vzorcih delovanja (potrošništvo, svetovnonazorska, politična, verska prepričanja …). Vse to vpliva tudi na naše individualno življenje in našo »pospešeno biografijo« (Rosa, 2013). »Zdi se, da je naša glavna vrlina, da smo čim bolj učinkoviti in produktivni ter da se čim bolje prilagajamo hitrim spremembam.« (Globokar, 2019) Toda pospešeni ritem življenja, ki naj bi nam obljubljal dobro in srečno življenje, terja od nas visoko ceno. Naše »telo ne zdrži več pritiska in se odziva s kroničnim stresom ter vse večjim številom psihosomatskih, čustvenih in vedenjskih motenj« (Ščuka, 2008; Altmeyer, 2016, str. 280; Perlmutter, 2021, str. 23–35; Kristovič, 2022, str. 16 in 17). Zaradi nenehnega pospeševanja izgubljamo stik s samim seboj, z drugimi in s svetom. To pomanjkanje stika oziroma odnosa nas vodi v kulturo odtujenosti (Rosa, 2019), ki je začela najedati tudi naše vzgojno-izobraževalne sisteme. Slika 1: Sindromi odtujenosti (Perlmutter in Perlmutter, 2021, str. 26) Impulzivnost Nepozorna dejavnost Osamljenost Kronična vnetja Takojšnja zadovoljitev Narcisizem Slabi odnosi Kronični stres