SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

195 agresivni izbruhi in vedenjska odstopanja, pretirana odvisnost od drugih, izguba zanimanja za dejavnosti, ki so jih sicer imeli radi, zavračanje sodelovanja, grizenje nohtov, praskanje in druga, na telo usmerjena vedenja (samopoškodbe), odmikanje od socialnih stikov, odklanjanje šole. Nekateri otroci se na stisko odzovejo s telesnimi težavami, kot so pomanjkanje oziroma povečanje teka, težave z odvajanjem in spanjem, bolečine v trebuhu, glavoboli, utrujenost ipd. (Dobnik Renko, 2020). Otroka je treba opremiti in opolnomočiti za spopadanje z vsakodnevnimi ovirami in številnimi frustracijskimi in stresnimi situacijami ter za njihovo premagovanje, saj jim v življenju ni mogoče ubežati. Odrasli, otroku pomembni drugi (starši, vzgojitelji, učitelji), moramo biti otrokom vzor na njihovi poti odraščanja in v pomoč (še zlasti) pri spopadanju z nepredvidenimi, novimi in neželenimi življenjskimi situacijami. Otroka ne moremo niti ne smemo obvarovati pred vsemi frustracijami. Življenjska popotnica za otroka je, da ga naučimo spopadati se z lastnimi frustracijami in jih reševati. Kadar otroku pomagamo ter omogočimo, da sam (po potrebi skupaj z nami) išče in tudi najde poti in načine reševanja iz svojih stisk in težav, mu pomagamo tudi pri doživljanju sreče, uspeha ter dolgoročnejšega zadovoljstva. Pomembno je, da odrasli prepoznamo njihovo vedenje in jih začutimo v pravem trenutku ter na ustrezen način. V trenutkih otrokove stiske ne obsojajmo, moralizirajmo, kritizirajmo, saj takrat otrok potrebuje le naše razumevanje, podporo, oporo, našo pomoč in lastno moč. Največje pasti sodobne vzgoje, ki mladih ne opremljajo najbolj za življenje, so vzgoja k izobilju, brezskrbno otroštvo, pretirano zadrževanje v virtualnem svetu, sistematično izogibanje naporom, bolečini, vzgoja v odsotnosti avtoritete, spoštovanja in odgovornosti. Vse te pasti vodijo v splošno depresivnost ob spoprijemanju z življenjem v resničnem svetu, v preobčutljivost, (ne)prepoznavanje frustracij, nemoč, obup, odsotnost smisla ter v razvoj ležernih in razvajenih individualistov (egoistov), ki jim življenje (pre)hitro postane pretežko. Dejavniki, ki krepijo (ali ovirajo) psihološko odpornost Številni dejavniki lahko na psihološko odpornost vplivajo spodbujevalno in varovalno ali pa jo ti isti dejavniki ovirajo in ogrožajo. To so: družina, šola, vrstniške skupine, lokalno okolje. Pomembno je, kakšne komunikacijske spretnosti obvlada otrok, kako spretno se loti reševanja težav, kakšna je njegova zmožnost izražanja čustev in potreb. Nič manj pomembne pa niso spretnosti postavljanja dosegljivih ciljev, zmožnost razumevanja okoliščin, zmožnost samouravnavanja, notranja motiviranost in socialna odzivnost posameznika. Strategije pomoči Čuječnost Osnovni namen čuječnosti je, da je posameznik sposoben upravljati svojo pozornost in da prepozna moč vpliva in delovanja lastnih misli (tako pozitivnih, spodbudnih, kot tudi negativnih, ogrožajočih). Čuječnost dobrodejno deluje na čustveno stanje otrok, na njihovo duševno zdravje, sposobnost učenja ter tudi na njihovo fizično zdravje (Škobalj, 2017). Čuječnost pomeni duševno prisotnost v danem trenutku. Opazovanje je bistvenega pomena. Z opazovanjem pridemo do lastne izkušnje in vedenja. Vedenje, ki ga pridobimo z opazovanjem, je drugačno od tistega, o katerem smo slišali ali ki smo ga prejeli od drugih. Opazovanje in čuječnost se prepletata ter medsebojno dopolnjujeta. Bolj ko opazujemo, več čuječnosti raste v nas, in bolj ko smo čuječi, globlje je naše opazovanje.