SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

190 Ta področja zajemajo njegovo delovanje pred travmatičnim dogodkom, odziv njegovih staršev na travmatični dogodek in njihovo uglašenost na mladostnika, socialno oporo (torej odnosi z vrstniki in drugimi ljudmi), kognitivne sposobnosti in zmožnosti ter njegovo notranjo strukturiranost oziroma trdnost. Zaključili bi lahko, da je sposobnost posttravmatske rasti tisti del mladostniškega razvoja, skozi katerega se najbolj pokaže mladostnikova psihološka zrelost (Harmon in Venta, 2021). Medvrstniški odnosi kot prostor razvoja mladostnikov so torej pomemben pokazatelj in dejavnik mladostnikove odpornosti na travmo in sposobnosti integracije težkih izkušenj ter posttravmatske rasti, ki predstavlja aktivni del njegovega čustvenega in kognitivnega razvoja. Razlikovanje med samim optimalnim razvojem integracije izkušenj pri mladostnikih in posttravmatske rasti, ki je sicer pojem, ki se večinoma uporablja za odrasle, je prav v tem, kako globoko lahko mladostniki zavestno dostopajo do travmatičnih izkušenj in v čem jih te izkušnje spremenijo, katera področja njihovega razvoja najbolj poglobijo. V tem razvojnem obdobju se zelo jasno pokažejo razlike med posamezniki, ki so odraščali v čustveno varnem in navdihujočem okolju, ter posamezniki, katerih odraščanje ob odraslih skrbnikih je bilo zaznamovano s travmo, prikrajšanostjo, osiromašenim in nestimulativnim okoljem (Stern idr., 2024). Odraz spodbudnega okolja in odnosov za integracijo in celovit razvoj mladostnikov sta predvsem čustvena inteligenca, ki se kaže v mladostnikovi avtentičnosti, in prosocialno vedenje, ki omogoča uglašenost mladostnika z njegovim okoljem. Obe značilnosti se razvijata postopoma in skozi odnose z odraslimi ter vrstniki (González Moreno in Molero Jurado, 2024). Zaključek Pristop do mladostnikov na področju njihovega optimalnega razvoja je velik izziv za psihološko znanost, saj gre za relacijsko in razvojno zelo kompleksno problematiko, ki zahteva individualni pristop in tudi individualno razumevanje. Lahko bi rekli, da vsak mladostnik vstopa v odnose s specifičnim razvojnimpotencialom, ob določenih ljudeh, v določenih okoliščinah in skozi specifične izkušnje, ki tvorijo edinstven sklop varovalnih in rizičnih dejavnikov. Razvojni potencial vsakega mladostnika je edinstven in zato lahko rečemo, da povprečnega mladostnika ni, s tem pa odpadejo tudi pavšalne rešitve za delo z njimi. Posameznega mladostnika lahko razumemo šele, ko upoštevamo odprtost njegovega razvojnega potenciala. Kot pravita Lerner in Bornstein (2021): »Ideja, da povprečna ocena katere koli skupine ustrezno ali natančno predstavlja pomembne, specifične lastnosti v času in prostoru katerega koli posameznika v skupini, ne prispeva niti k dobri razvojni znanosti niti k njeni ustrezni uporabi. Razlaga iz 20. stoletja, da odstopanja od povprečnega rezultata pomenijo, da so nekateri mladi v primanjkljaju (torej da je njihov razvojni potencial že zaprt) in zato potrebujejo korekcijo, močno prispeva k slabi znanosti in napačnim pričakovanjem ter napačni uporabi programov in politik.« Temeljno vodilo moderne razvojne znanosti je tako raziskovanje, opisovanje in iskanje konkretnega načina, preko katerega bo lahko vsak mladostnik razvil svoj potencial, ne glede na to, kakšen ta potencial je glede na povprečje (Lerner, Bornstein, 2021).