SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

184 Moč fizične prisotnosti in sočutnega razumevanja Nedavna nemška raziskava o učinkih družbenih sporočil na zehanje v virtualnem svetu je odkrila, da so bili udeleženci presenetljivo neodzivni na prisotnost druge virtualne osebe, medtem ko so bili izjemno dovzetni za prisotnost resnične osebe, v tem primeru raziskovalca, čeprav je bil v drugem prostoru. Sklepajo, da so medosebna dinamika in njeni inhibitorni učinki v virtualnem svetu zelo drugačni od dejanske medosebne dinamike in da ta preglasi virtualno. V tem smislu ne smemo medosebnih dejanj in učinkov v VR preprosto preslikati v resničnost (Gallup idr., 2019). Raziskava nakazuje, kako bi bilo mogoče po naravni poti omejiti učinkovanje neprimernih spletnih vsebin. V družinah bi zadoščalo, da bi bile digitalne naprave postavljene v skupni prostor in da bi jih otroci uporabljali v prisotnosti staršev. Tako bi neprimerne vsebine lahko postale tudi predmet pogovora in vrednotenja, namesto da postanejo predmet prepovedi, največkrat ob odsotnosti stika med otrokom in starši. Druga možnost za omejitev učinkovanja sovražnega govora bi bila razkrivanje čustvenega stanja oseb, ki ga uporabljajo. Sovražne komentarje uporabljajo osebe, ki se v socialnem okolju počutijo nesprejete in se tega občutja branijo tako, da se poskušajo postaviti nad druge ljudi. Svoje osebne primanjkljaje poskušajo nadomestiti tako, da črnijo druge, misleč, da bo potiskanje drugih navzdol dvignilo njihovo samospoštovanje. Pri njih se kronična jeza stopnjuje v sovraštvo in to postane vzorec vedenja. Če bi jim bilo v sočutnem prikazu mogoče ponazoriti čustveno bolečino socialne izključenosti in kako to bolečino ljudje prek sovražnega govora prenašajo na svoje tarče, ki imajo zaradi tega resne posledice, bi pri mladih uporabnikih spleta lahko prebudili sočutje do enih in drugih (Finlay in Stephan, 2000). Namesto kulture pravil in prepovedi, ki so v izjemnih primerih sicer nujne in potrebne, bi morali v digitalnem svetu gojiti predvsem kulturo zavestnega, aktivnega sočutnega govorjenja ali protigovora, kot ga imenujejo raziskovalci in zagovorniki aktivnega spoprijemanja s sovraštvom na spletu. Ta bi se dotikal travmatičnega ozadja sovraštva in sovražnega govora, širil spoznanja o vzrokih jeze in sovraštva, o bolečini socialne izključenosti, o travmiranosti kot posledici škodljivih okoliščin odraščanja ter o dolgoročnem vplivu teh okoliščin na odraslo vedenje, čustvovanje in mišljenje (Mathew idr, 2019). Sovražnega govora ni mogoče zajeziti s tem, da se nanj jezimo in ga preganjamo, ga pripisujemo »onim drugim«, naj gledamo kot na osebno težavo posameznikov, a se hkrati odvračamo od boleče resničnosti, ki ga poraja. Sklep Sovražnemu govorjenju lahko učinkovito zmanjšamo moč in obseg, če sočutno in z razumevanjem za njegovo travmatično ozadje obravnavamo bolečino, ki ga poganja. Poleg osebnostnih in okoljskih dejavnikov, kot so anonimnost, odmik od neposrednosti odnosov, skrivanje pred posledicami, poskus pridobiti večjo družbeno vlogo, nizko samospoštovanje, skrivanje za vlogo ali nastopanje v vlogi, moramo imeti pred očmi, da sta sovražni govor in dosedanje neukrepanje zoper ta govor težava družbenega diskurza. Ta ne prepoznava vzrokov za jezo in travmiranost v ozadju sovraštva, temveč sovražni govor prevaja na težavo izražanja ali vedenja posameznikov in ga s tako napačno obravnavo ohranja.