SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

183 Resnost težave Na škodljivost izpostavljanja nasilnim in sovražnim vsebinam so opozorile številne strokovne in znanstvene organizacije in združenja, vključno z Združenimi narodi (prim. www.un.org/en/ hate-speech/understanding-hate-speech/what-is-hate-speech) . Ob tem je treba navesti, da nekateri raziskovalci te učinke minimalizirajo ali zanikajo in objavljajo raziskave s statistično nepomembnimi oziroma minimalnimi učinki. Pokazalo se je, da so razlogi za njihove rezultate v pomanjkljivih teoretičnih izhodiščih in napačni metodologiji: ta z drobljenjem pojava na številne spremenljivke daje vtis rigoroznosti in nadzora, toda posledica tega je, da obravnava ločeno, kar je v resničnosti tesno povezano. Tako v izračunih prikaže vrsto minimalnih ali statistično nepomembnih rezultatov namesto statistično pomembnih (Bushman in Anderson, 2023). Posledice sovražnega govora so se pokazale tako pri opazovalcih oziroma bralcih teh vsebin kot pri tarčah, proti katerim je govor usmerjen. Izpostavljenost sovražnemu govoru oslabi nevrokognitivne mehanizme, s katerimi se navadno odzivamo na bolečino drugih (Pluta idr., 2023). S tem odpira vrata naraščajočemu dojemanju drugih kot manj človeških in manj dovzetnih za bolečino, naraščajočim predsodkom in rasizmu. Pri žrtvah so se pokazali večja nagnjenost k duševnim težavam, čustvena kriza, večji stres in slabše psihično počutje, k čemur moramo prišteti še vse težave, ki izhajajo iz njihovega običajno nižjega statusa v družbi (priseljenci, revni, tujci, manjšine, otroci s socialnimi težavami) (Dreißigacker idr., 2024). Odsotnost strahu pred posledicami omogoča širjenje jeze Širjenje sovražnega govora na podlagi rasnih, verskih, spolnih in kulturnih predsodkov je med osrednjimi izzivi sodobnih družb. Izpostavljenost zaničevalnemu govorjenju o priseljencih in ranljivih družbenih skupinah, narodnostih ali posameznikih vodi v politično radikalizacijo in razjeda odnose med skupinami (Winiewski idr., 2017). Pogosta izpostavljenost sovražnemu govoru povzroči, da empatijo zamenja prezir do druge skupine, ki postane prevladujoči odziv, ki nato sproža nadaljnji prezir in nadaljnjo rabo prezirljivega govorjenja o drugi skupini. Naraščajoče sovražno govorjenje povzroči, da se uporabnikom omrežij zaradi procesa desenzitizacije taka raba zdi manj problematična in normativna. Na ta način sovražno govorjenje sproža še več podobnega govorjenja, širi prostor, kjer se prikazuje kot normalno in normativno, ter poveča verjetnost dejanskih nasilnih izpadov zoper druge skupine ali posameznike. K širjenju v zadnjih letih prispeva tudi globalizirano občutje negotovosti, frustracije, nemoči, zaskrbljenosti, nezaupanja in strahu, ki krni sposobnost konstruktivnega spopadanja z jezo in se premešča z enega področja družbenega delovanja na drugo. Pri pojavu sovražnega govora v digitalnih medijih imamo opraviti s posebno dinamiko širjenja, ki je posledica na eni strani neukrepanja, na drugi strani pa specifične narave spletnih medijev. Vedenje ljudi na družbenih omrežjih in v virtualni resničnosti je v nekaterih pogledih drugačno od vedenja istih oseb v resničnem življenju. Mladostnica, ki je na spletu zgovorna, smešna in odprta, se lahko v resničnosti izkaže za sramežljivo, tiho in prestrašeno. Ljudje se na spletu lahko skrijejo za anonimnost, tako da njihovih dejanj ni mogoče pripisati njim samim. Ker jih ni strah javnega neodobravanja in odzivov drugih ljudi, uporabniki družbenih omrežij pogosto ravnajo brez zadržkov (Rösner in Krämer, 2016). Suler navaja šest razlogov za dezinhibirano vedenje na spletu: anonimnost, nevidnost, časovni zamik med sporočilom in odzivom, ponotranjeno doživljanje, disociativno zamišljanje in zmanjšana moč avtoritete (Suler, 2004). Opozarja, da spletno osebno nastopanje brez zadržkov ne pomeni, da mladostnik pokaže pravi jaz, pa tudi ne lažnega, ampak kombinacijo osebnostnih potez.