SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

180 z deviantnimi vsebinami in praksami, ki so lahko ključni kohezivni element skupine ob različnem razponu konspirativnosti. V primeru prisotnosti elementov DOM so problematični vsi zunanji vplivi, ki jih krepijo ali jim dajejo legitimnost. To se lahko dogaja tudi tako, da se zmanjša potenca institucionalnih in neinstitucionalnih vplivov, ki sicer omejujejo deviantnost problematičnih skupin in posameznikov, na primer permisivna vzgoja in zmanjšana avtoriteta učiteljev ter drugih poklicev v izobraževalnem sistemu. Pomanjkljivo ali celo odsotno postavljanje mej v primarni družini krepi funkcioniranje po načelu ugodja, kar se ob odsotnosti empatije, strahu in občutkov krivde ter ob sposobnosti manipuliranja odrazi v deviantnosti, okrepljeni z legitimnostjo skupine. Ponotranjena pripadnost skupini se nalaga na tako imenovani plemenski um, entiteto, ki izvira iz zaznavanja homogenosti skupine in ogrožajočega drugega še iz lovsko-nabiralniškega obdobja (Berreby, 2005). Skupina ima v historično-antropološkem smislu izredno veliko potenco, podprto z genetsko podlago, razvito v dolgem obdobju lovsko-nabiralniškega obdobja, ki je bistveno daljše od socialnih ustrojev družbe, ki so mu sledili. Če so kohezivne vsebine skupine vezane na deviantnost, sprejeto kot legitimno v okviru skupine, imamo veliko težavo. V smislu legitimizacije disocialnih elementov imajo veliko vlogo tudi tovrstni primeri v družbenih podsistemih, še posebej pri avtoritarnih, prav tako glorifikacija deviantnosti v pop kulturi. Legitimnost in glorifikacija poudarjenega egocentrizma, neupoštevanja moralnih norm in odsotnosti empatije sovpadata s ključnimi lastnostmi DOM, kar je velika težava pri nevtralizaciji teh družbenih vplivov v pedagoških ustanovah. Pogosto je prisotna tudi podpora tovrstni patologiji v primarni družini. V obdobju tradicionalne kulture je skupnost v večji meri nadzorovala vedenje posameznika, na formalni, institucionalni ravni in tudi na neformalni. V postmoderni dobi je neformalna raven bistveno manj potentna, konfuzna in raznolika, kar se ob povišani manifestaciji deviantnega vedenja poskuša kompenzirati na institucionalni ravni. Ob tem velja pripomniti, da institucionalni odzivi niso vedno optimalni, nihajo od pretirane represije do nefunkcionalnosti, sicer v psihiatričnih ustanovah ne bi obravnavali pedagoških delavcev, ki trpijo za posttravmatsko motnjo zaradi groženj ali nasilja učencev ali staršev. Naslednja velika težava pri urejanju deviantnega in nasilnega vedenja v družbi sta instituta varovanja človekovih pravic in varovanja podatkov. Za oba velja, da sta med najpomembnejšimi in težko priborjenimi civilizacijskimi dosežki, vendar v nekaterih primerih preprečujeta učinkovito zaščito žrtev nasilja. Za primer lahko vzamemo nedavno preprečena nameravana teroristična dejanja na Dunaju med koncertom Taylor Swift, ki so bila preprečena zaradi informacij iz tujine, avstrijska zakonodaja namreč preprečuje nadzorovanje komunikacije prek aplikacij. Razsežnost težave ilustrira tudi prevalenca OM, ki znaša 10 % populacije v razvitih državah in okoli 8 % v manj razvitih ter glede na metaanalize narašča (Winsper idr., 2020). Smiselno je torej vprašanje, kako se lahko bolj optimalno spoprijemamo z vzroki, aktualnim stanjem in posledicami sovraštva, ki ima genezo v razvijajoči se osebnostni motenosti. V okviru institucionalnih in neinstitucionalnih odgovorov velja razmisliti o boljšem prepoznavanju problematičnih posameznikov in skupin, predvsem pa o avtentičnih pozitivnih vsebinah, ki jih je dobro spodbujati. Zgolj institucionalni odgovor ne more biti zadosten, v vsakem primeru pa deviantne vsebine ne smejo ostati dominantne. Dilemo dobro ilustrira nemški filozof Rüdiger Safranski, ki citira sv. Avguština, da je »mrak pravzaprav odsotnost svetlobe, v enakem smislu pa zlo odsotnost dobrega« (Safranski, 2020).