SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

178 3.2.4 mag. Miran Pustoslemšek, vodja Enote za forenzično psihiatrijo Univerzitetni klinični center Maribor, Oddelek za psihiatrijo, Namestnik predstojnika Razumevanje procesov med sovraštvom kot čustvom in sovražnostjo kot elementom osebnostne motnje Sovraštvo kot čustveni odziv je splošno, če kdo ogroža življenje subjekta, njemu pomembnih oseb in drugih bitij ali entitet v vrhu vrednostnega sistema. Pri nekaterih osebnostnih motnjah lahko pride do sovraštva tudi pri zaznavi ogrožanja entitet v celotnem vrednostnem sistemu. Sovraštvo je lahko prisotno pri posamezniku ali v skupini. Izrazi se lahko verbalno ali neverbalno, vedenjsko, lahko pa ostane prikrito. Glede na okoliščine in vsebino je lahko legitimno ali povsem nelegitimno, v primeru vedenjske manifestacije pa lahko legitimnost seveda povsem spremeni valenco, bodisi zaradi moralnih vrednot, zakonodaje ali obojega. V primeru težjih duševnih motenj, vključno s stanji intoksikacije s psihoaktivnimi snovmi, je lahko povsem iracionalno. Sovraštvo ima lahko ideološko, religiozno, nacionalno, regionalno, rasistično ali na spolno usmerjenost vezano podlago. Težava nastane, če oseba dojema sporočila, ki so vezana na njeno vedenje, na način, kot da so vezana na njeno osebnost, in jih lahko razume kot izraz sovražnosti. Namen sporočila, vezanega na vedenje, je korekcija nesprejemljivega vedenja in se načeloma ne nanaša na vrednotenje osebnosti sogovornika. Enako imamo lahko težavo v obratni smeri, če želi sogovornik podati sporočilo z namenom korekcije vedenja in ga poda tako, da žali ali razvrednoti osebnost. S tem doseže odziv sovražnosti, bodisi brez korekcije vedenja ali z njo. Navedeni problematični položaji se lahko stopnjujejo in v takšnem položaju težje pričakujemo razumen razplet (Milivojević, 2008). Do navedenih položajev lahko pride v komunikaciji tudi brez specifičnih namenov razvrednotenja ali žalitve zaradi nepoznavanja osnov komunikacije, še posebej v neformalnih okvirih. Nekatere motnje osebnosti pa so s tega vidika posebna težava. Položaj je tudi bolj zapleten, če gre za skupinsko dinamiko. Nekatere motnje osebnosti so s tega vidika bolj problematične. Poudariti je treba, da lahko v skladu z mednarodno klasifikacijo bolezni (MKB) govorimo o diagnozi motnje osebnosti po 18. letu starosti. Razvoj motnje pa seveda poteka že prej in se tudi manifestira. Opozoriti velja tudi na dejstvo, da je v javnosti pogosto prisotna napačna predstava, da oznaka ali diagnoza motnje osebnosti pomeni zgolj disocialno osebnostno motnjo (DOM), v angleški literaturi imenovano kot antisocialna osebnostna motnja. Pri osebnostnih motnjah (OM) gre po definiciji za skupino patoloških osebnostnih potez, ki so tako intenzivne, da pripeljejo do pomembnih motenj v psihičnem delovanju in odnosih z drugimi.