SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

176 Te aktivnosti lahko strateško razporedimo čez dan kot »odmore za živčni sistem« ali mladim omogočimo, da si te odmore vzamejo po potrebi. — Poučevanje mladih o delovanju živčnega sistema: spodbujanje, da si ustvarijo zemljevid delovanja lastnega živčnega sistema, kar krepi samozavedanje ter nudi možnost za učenje strategij samouravnavanja. Porges in sodelavci priporočajo tudi poslušanje glasbe na podlagi protokola »Safe & Sound«. Gre za glasbo, filtrirano s pomočjo patentiranega algoritma. Le-ta poudari specifične zvočne frekvence, ki vplivajo na uravnavanje avtonomnega živčnega sistema in spodbudijo delovanje vagusnega živca (Knowles in Coss, 2023). Porges (2023b) navaja, da je bila polivagalna teorija od svoje prve predstavitve leta 1994 v akademski znanosti dobro sprejeta in citirana v več kot 15.000 strokovno pregledanih člankih. Kljub splošni priljubljenosti pa je bila skozi leta deležna kritik, ki se osredotočajo na njene metodološke pomanjkljivosti, zlasti pri merjenju vagalnega tonusa, in izzive pri interpretaciji teh podatkov. Kritiki izpodbijajo tudi evolucijske trditve, ki vagusnemu živcu pripisujejo ključno vlogo pri kompleksnih socialnih vedenjih, saj so tak šn a vedenja prisotna tudi pri drugih vretenčarjih, ne le sesalcih (Grossman, 2023; Monteiro idr., 2018). Porges (2023a, b) se na očitke odziva z utemeljitvijo, da polivagalna teorija zajema široko interdisciplinarno področje. Za posameznike brez poglobljenega razumevanja temeljnih znanosti, na katerih je zgrajena (npr. evolucija, primerjalna nevroanatomija, kardiopulmonalna nevrofiziologija), je lahko težje razumljiva. Opozarja na napačne in poenostavljene interpretacije teorije, na katerih temeljijo kritike nekaterih posameznikov. Poudarja tudi, da se teorija nenehno razvija v skladu z novimi znanstvenimi spoznanji. Porges (2023b) navaja tudi, da bi teorijo morali razumeti kot veljavno, kadar njena načela pomagajo pri verodostojnem razlaganju človeških izkušenj. Š tevilni strokovnjaki podpirajo uporabo polivagalne teorije v kliničnih okoljih, predvsem pri obravnavi travme. Njena vrednost je v tem, da ponuja razlago simptomov travme kot posledico neuravnanega avtonomnega živčnega sistema. To omogoča oblikovanje kliničnih poti za učinkovitejše zdravljenje, pri posameznikih z izkušnjo travme pa spodbuja razvoj sočutja do sebe (Giroux idr. 2023; Porges, 2023b; van der Kolk, 2014). V pričujočem besedilu smo s pomočjo polivagalne teorije raziskali, kako živčni sistem nenehno in nezavedno skenira okolje za znake varnosti ali nevarnosti ter kako se na te znake odziva z različnimi strategijami: iskanje podpore, boj ali beg ter zamrznitev. Prepoznavanje in razumevanje stanj živčnega sistema nam lahko pomaga bolje upravljati stresne situacije, izboljšati odnose z drugimi in spodbujati okolje, v katerem se počutimo varno ter povezano. Upava, da vam bo pridobljeno znanje v pomoč in ga boste lahko uspešno uporabili tako v delovnem kot osebnem življenju. Morda boste tako tudi na svoji lestvi splezali kakšno stopničko višje, kot bi sicer.