SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

174 Dijak se ne počuti dobro. Že dlje časa čuti željo, da bi pobegnil, vendar se skuša obvladati. Srce mu bije hitreje, zdi se mu, da ga duši, in v glavi se mu kopičijo meglice. »Ne, ne že spet!« si vznemirjeno prigovarja, v strahu, da bi spet odpovedal. Ko profesorica zavestno zadiha, se malce sprosti in dijaka pred tablo pokliče z mehkejšim, prijaznejšim glasom. To mladostnika nezavedno nekoliko pomiri. Na prvo vprašanje odgovori pravilno, ja, to je včeraj ponavljal v knjižnici, kar mu pomaga, da ne zamrzne. Zdaj je pripravljen na boj z naslednjimi vprašanji. Ob drugem vprašanju uspešno zbere misli, a se zmede pri letnici, po kateri je vprašan. Profesorica se ob njegovem mencanju ponovno razdraži. Nezavedno zavije z očmi in osupla zasliši: »Pa pi**, no, a morate bit tako malenkostni! Res ste smotani! A nas sploh hočete kaj naučit al nam samo zagrenit lajf, ker ste sami nesrečni?!« Kot v risanem filmu Vrvež v moji glavi rdeča Jeza v njegovi glavi podžge Jezo v njeni. Dvigne se s stola, postroji svoje oranžne lase in ga strogo nahruli: »Boš že še videl! Z mano pa res ne boš tako govoril!« Spraševanje se zaključi, ne z enico, temveč z napotitvijo dijaka k svetovalni delavki, ravnatelju, na luno, kamor koli, samo da ji ga ni treba gledati. Njena namera o sproščenosti pa splava po vodi ... Ko se čutimo ogrožene in ne moremo zbežati, se borimo, kar se lahko kaže tako, da smo do drugega besedno agresivni oziroma napadalni. Zelo verjetno je, da se drugi ob takšnem načinu komunikacije tudi sam čuti ogroženega in se odzove obrambno, zato napade nazaj, zbeži ali zamrzne. Ko sta oba močno vznemirjena, je verjetnost, da se lahko pogovarjata preudarno, zelo majhna. Če zmoremo pravočasno ozavestiti, da je odziv drugega v nas sprožil stresno reakcijo, pa lahko svoje vedenje kljub notranjemu stresu izberemo bolj zavestno (Porges, 2017; Rosenberg, 2004). Ko se zavemo, kje na lestvi avtonomnega živčnega sistema je drugi, ga lažje razumemo. To ne pomeni, da se z njegovim vedenjem strinjamo ali ga kljub problematičnosti odobravamo. Še vedno težimo k temu, da vedenju sledijo logične posledice, vendar se obenem zavedamo, od kod le-to izhaja. Ko podajamo kritiko, jo usmerimo na vedenje, ne na osebo, in skušamo ohraniti odločno, a spoštljivo komunikacijo (npr. jasno in mirno povemo, da nam je določen način komunikacije nesprejemljiv). Na tak način lahko posameznika podpremo pri tem, da svoje vedenjske vzorce prepozna in jih spremeni. Tudi sicer jasna pravila in meje pomembno pripomorejo k občutku varnosti (Webster-Stratton, 2016) . Epilog Od izgreda pri zgodovini mine več mesecev. Mladostnik, poslan k svetovalni delavki, sprva jezen, sčasoma sprejme njeno oporo pri spoprijemanju z jezo, tesnobo in strahom. Po več srečanjih začne bolje razumeti sebe in svoje čustvene, telesne ter vedenjske odzive. Zna si pomagati s kratkimi vajami sproščanja ali spodbudnim notranjim govorom. »Maš to!« si reče najraje. Priročnik za mlade Kaj lahko naredim, da mi bo lažje, 3 ki so ga lani dobili v šoli, se praši na njegovi nočni omarici, a občasno skenira QR kode in posluša posnetke na spletni strani To sem jaz. 4 Še zdaleč se ni vse spremenilo. Doma je še vedno štala, z zgodovinarko pa se najbrž nikoli ne bosta vojskovala v isti četi. Kljub temu se zdi, da lažje najdeta skupni jezik. Zdaj se mu občasno zdi zabavna, ko vsa razmršena stopi v razred in dijakom iskreno prizna, kako se počuti. »Danes me boli glava, skrijte se v zadnje vrste!« samoironično začne uro, ponosna, da zna bolje prepoznati in 3 Priročnik za mladostnice in mladostnike Kaj lahko naredim, da mi bo lažje? www.tosemjaz.net/prirocniki/kaj-lahko-naredim-da-mi-bo-lazje/ 4 Spletna svetovalnica za mlade To sem jaz , ki deluje pod okriljem NIJZ: www.tosemjaz.net