SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

172 Živčni sistem nenehno nezavedno skenira okolje za znake varnosti ali nevarnosti. Ko zazna nevarnost, se odzove hierarhično, s tremi glavnimi strategijami. Prva strategija je iskanje podpore pri drugih, saj smo biološko naravnani tako, da težimo k povezanosti. Če pomoč ni na voljo ali se zaznana nevarnost stopnjuje, se telo pripravi na boj ali beg. Če niti boj niti beg nista mogoča, organizem uporabi zadnji ukrep – popolnoma zamrzne oziroma se izklopi, kar lahko vodi do občutka ločenosti od sebe ali okolice (kot da nismo več prisotni v svojem telesu ali prostoru). V takšnih trenutkih pomiritev običajno dosežemo z umikom v varnejše okolje ali zanesljivim stikom z drugo osebo. Le-ta nam pomaga ponovno vzpostaviti občutek varnosti – to imenujemo souravnavanje (Porges, 2017; van der Kolk, 2014). Souravnavanje (angl. co-regulation ) pomeni, da se naš živčni sistem odziva na stanje živčnega sistema drugega in nezavedno prilagodi raven stresa (Porges, 2017). Proces je primerljiv s črednim vedenjem živali – če ena žival zazna nevarnost, celotna čreda postane opreznejša (Lewis, 2023). Ko smo vznemirjeni in se drugi odzovejo umirjeno ter empatično, možgani prejmejo sporočilo, da smo varni, kar nas pomiri (Dana, 2018; Porges, 2017). Ko živčni sistem deluje optimalno, nevarnost zazna realno in se nanjo odzove ustrezno, s primerno stopnjo aktivacije. To pomeni, da zmoremo ohranjati občutek varnosti, se pomiriti in ob vsakodnevnih stresorjih ostati mirni, četudi očitni znaki varnosti (s strani drugih oziroma v okolju) niso prisotni – temu pravimo samouravnavanje (angl. self-regulation ). Kadar fleksibilno prehajamo po lestvi gor in dol – med različnimi stanji aktivacije živčnega sistema, se lahko s svojim vedenjem učinkovito prilagajamo spreminjajočim se okoliščinam. To je bistvo psihične odpornosti (Dana, 2018; Porges, 2017). Posamezniki, ki so doživeli travmo, so pretirano odzivni na znake nevarnosti in imajo težave pri interpretaciji znakov varnosti ter povezanosti. V vsakodnevnih položajih pogosto ne zmorejo vzdrževati občutka varnosti in hitreje preidejo v obrambna stanja (Dana, 2018; Porges, 2011). Pri njih je prisotno povečano tveganje razvoja duševnih motenj, kot so anksiozne motnje in depresija (Knowles in Coss, 2023). Travmatski dogodki niso le nesreče ali izredni dogodki, temveč lahko travma vključuje tudi ponavljajoče se neustrezne odzive pomembnih oseb v življenju otroka, kar vodi v kronično nezadovoljene temeljne čustvene potrebe (Levine in Kline, 2007). Ena najpomembnejših potreb je povezanost z drugimi. Zavračanje ali ignoriranje s strani pomembnih odraslih oseb lahko sproži zelo intenzivna neprijetna čustva (van der Kolk, 2014), še posebej v otroštvu, ko veščine čustvenega samouravnavanja še niso razvite. Dolgotrajna izpostavljenost takšnim travmatskim položajem lahko spremeni otrokovo naravno tendenco k povezanosti v tendenco po samozaščiti (Lewis, 2023). Zmožnost samouravnavanja se naravno razvija skozi souravnavanje z drugimi, lahko pa jo krepimo tudi zavestno , s štirimi koraki. Prvi (1.) je pozorno opazovanje delovanja lastnega živčnega sistema in prepoznavanje sprožilcev , ki vplivajo na spremembo njegovega stanja. Sčasoma lahko oblikujemo zemljevid svojih vzorcev odzivanja. Morda ugotovimo, da so vsakodnevni primeri sprožilcev nevarnosti glasni zvoki, prepiri s partnerjem ali prijateljem, bolezenski znaki ali izključenost iz socialnih situacij. Poleg tega se lahko naučimo prepoznati tudi znake varnosti , ki nas pomirijo. Topel nasmeh, prijazen glas, čas, preživet z domačimi ljubljenčki, kava ali čaj s prijateljem, sprehod v naravi, poslušanje glasbe ali gledanje televizijske serije ter igranje z otrokom so le nekateri od znakov varnosti, ki lahko pospešijo pomik po lestvi proti varnosti in povezanosti (Dana, 2018).