SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

169 spraševanju in ostal doma, a občuti pritisk staršev, da se izkaže. Ko ga oranžnolasa profesorica pokliče pred tablo, se njegov stres še poveča. Kadar se znajdemo v situaciji, ki je za nas zahteven in obenem pomemben, je normalno, da občutimo stres. Če smo preveč sproščeni, smo lahko premalo pozorni. Če je napetost prevelika, postanemo nervozni, močan čustveni odziv pa lahko poslabša naše zmožnosti spoprijemanja z izzivom. Ravno prava stopnja napetosti povzroči, da smo dovolj budni in pripravljeni na spoprijetje s položajem (Yerkes in Dodson, 1908). Okoliščine, v katerih nas drugi ocenjujejo, vsi dojemamo kot do neke mere nevarne (Porges, 2017). Š e toliko bolj ogrožajoče so za tiste, ki imajo do sebe (ali pa ima okolica do njih) nerealno visoka pričakovanja. Ko profesorica z ostrim glasom postavi prvo vprašanje, se mladostnik zmede. Čeprav se spomni, da se je o tem učil, ne najde pravih besed in nemo strmi v tla. Profesorici notranji grelec zavre blizu vrelišča in zdi se, da njeni lasje še bolj pordečijo. »No, no, dajmo, nimamo ves dan časa!« ji uide. Mladenič otrpne, počuti se kot ujeta žival, brez možnosti, da bi zbežal ali se boril. Plenilci so močnejši. Naslednja vprašanja sliši le še polovično in v mislih se mu stemni. »Blackout, blackout,« kako je že rekla svetovalna delavka v osnovni šoli, »zgodil se mi je zaj** blackout!« Ko se vznemirimo v preveliki meri, lahko tudi »zmrznemo « , podobno kot žival, ki otrpne pred plenilcem. Ta varovalni odziv nas otopi in s tem zmanjša občutek bolečine ter preplavljenosti z neprijetnimi čustvi. Takrat ne moremo razmišljati logično, saj živčni sistem položaj zaznava kot brezizhoden in le čaka na priložnost za pobeg. Nekoga v takšnem položaju strogo priganjati, mu zapovedovati, naj se pomiri oziroma zbere, ali kričati nanj povzroči, da se le-ta še bolj zakrči (Porges, 2017; van der Kolk, 2014). Zbornica Profesorica zgodovine v zbornico vstopi jezava in zdi se, da se nekateri sodelavci raje umaknejo. Matematičarki, ki je na poti do fotokopirnega stroja, ne uspe pobegniti. Vihravolasa začne razlagati: »Ne vem, sodelavka, kaj je z današnjo mladino, nič več ne znajo, nič se ne potrudijo, samo buljijo v tla in ničesar ne dajo od sebe!« Pripoveduje o svojem dijaku, da se po neuspešnem testu ni naučil snovi, čeprav mu je dala priložnost, da ob tabli ni izustil skoraj ničesar, čeprav vprašanja niso bila težka, in da jo je na koncu skoraj ignoriral, čeprav mu je prigovarjala, naj se spomni, kaj so se učili ves oktober. Matematičarka blagega glasu in kratkega paža je previdna. Razume, s čim se spoprijema sodelavka, saj se tudi sama bori z različnimi izzivi. Pozna tudi občutek nemoči in frustracije ob dijaku, ki mu ne gre. Vendar se ji tokrat zdi, da je slišala le polovico zgodbe. Spomni se, da je dijak pri njej solidno opravil zadnje ustno spraševanje, čeprav matematika ni njegova strast. Rada bi izrazila svojo skrb in opozorila, da sodelavka s svojim vedenjem morda preveč pritiska na dijaka, ki se nato zapre. Kljub temu prepozna, da zdaj ni pravi čas za pogovor, saj sodelavka pomislekov trenutno ni zmožna sprejeti kot dobrohotnih. Odloči se, da bo počakala na primernejši trenutek. Dnevna soba Oranžnolasa profesorica sedi na kavču in razmišlja. Je zaradi svojih težav postala ena tistih zoprnih profesorjev, ki jih kot dijakinja tudi sama ni marala? »Red že mora biti, red,« si ponavlja v mislih, a globoko v sebi sluti, da morda vzpostavlja več kot red, skoraj teror , se nasmehne sama sebi in si predstavlja, kako nosi kapo kakšnega slavnega vladarja.