SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

168 Zgodovina – kontrolne naloge Profesorica danes prihaja našpičena kot sulica! Oranžni kodri ji štrlijo na vse strani, dolgo modro krilo pa frfota ob njeni vihravi hoji. Ko stopi iz avtomobila, se ji po tleh usujejo popravljene kontrolne naloge. Dan se zanjo ne bi mogel začeti slabše. Gre za spoštovano profesorico srednjih let, ki se v zadnjem času spoprijema z nemalo težavami. Spomni se, da so podobne težave imeli tudi njeni starši s svojimi starši, in reče si, da se zgodovina pač ponavlja. Začela sta pozabljati, kar oba, najprej drobne stvari, nato pa vedno pomembnejše. Pozabljati v družini, kjer so pomnjena dejstva vedno imela veliko težo! Že kot deklica je z očetom prebirala zgodovinske zgodbe, poznala je imena starodavnih vladarjev in se kosala z njegovimi prijatelji, kdo bo bolje zadel letnice svetovnih vojn. Na današnji dan bíje drugačno bitko. V zadnji minuti pridirja v razred, razdražena kot jež z bodicami, ki mu ni dobro hoditi preblizu. »Pisali ste slabo!« razglasi, preden ji uspe pozdraviti, in ura se nadaljuje z razdraženimi dijaki in še bolj razdraženo njo. Slabo piše tudi mladostnik, čigar starši se prepirajo. Enico ošvrkne zgolj s kotičkom očesa in težko razume, kaj se je zgodilo. Družboslovni predmeti so bili vedno njegovo močno področje, še posebej zgodovina, ki ga je, tako kot profesorico, zanimala že od malih nog. Starši ga pri tem niso znali podpreti, vendar ga je navduševal stric, ki mu je pripovedoval zgodbe o mogočnih vladarjih. Spomni se, da se je med pisanjem testa nervozno potil in nenehno drgetal z nogo. Težko se je osredotočil na vprašanja in še težje na odgovore, saj ga je motilo štorkljanje profesoričinih visokih pet, s katerimi je delala kroge po razredu. Vznemirjala so ga njena prigovarjanja: »Pišite natančne odgovore! S polovičarskimi razlagami vam ne bom prizanesla!« Pozornost mu je uhajala na hrup z gradbišča, kjer je tik ob šoli rastla nova telovadnica. Ž ivčni sistem neprestano preverja tudi varnost našega fizičnega okolja. Znaki nevarnosti so lahko nekateri zvoki, posebej nizki toni, kot je hrup z gradbišča ali prometna cesta. Zaradi občutka ogroženosti se možgani odzovejo z višjo stopnjo aktivacije, čeprav nevarnost morda sploh ni resnična (Porges, 2017). Če želimo, da se drugi počutijo varno, lahko temu primerno izberemo oziroma prilagodimo prostor, v katerem smo (npr. izognemo se resnim pogovorom na šolskem hodniku, učilnico ali kabinet pa opremimo po svojih zmožnostih, da deluje toplo in prijetno). Zgodovina – ustno spraševanje Zgodovinarka tokrat prihaja vihravo iz drugih razlogov. Z možem sta se v zadnjih letih odtujila. Poleg skrbi za onemogle starše ji misli zdaj uhajajo še k premlevanju, kaj se dogaja – z njima, njo samo in vsemi projekti, ki ji vse bolj uhajajo iz rok. Zadnje čase je v odnosih vse bolj nataknjena. Že najmanjše nestrinjanje jo požene v zrak, kritizira brez prestanka in vedno želi imeti zadnjo besedo. Ob tem se niti ne zaveda, da se je njeno vedenje tako spremenilo. Prej bi rekla, da se je spremenil ves svet. Stanje živčnega sistema vpliva na naše zaznavanje, mišljenje, čustvovanje in vedenje. Ko se ne počutimo varno, postanemo pretirano občutljivi in odzivni na znake nevarnosti. To otežuje jasen razmislek in poveča možnost napačnih interpretacij dejanskega stanja. Na podlagi lastnega dojemanja položaja svojo nezaupljivost do drugih ali obrambno vedenje morda razumemo kot povsem upravičeno tudi takrat, ko to ni (Porges, 2017). Iz tega razloga je pomembno, da znamo ozavestiti, v kakšnem stanju smo, ter v skladu s tem preveriti, ali so naši odzivi primerni. Na uri zgodovine napoči čas za ustno spraševanje dijakov, ki so pisali negativno. Mladostniku, ki je kot otrok ljubil stričeve zgodbe o vladarjih, je slabo že od jutra. Najraje bi se izognil