SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

167 tudi na pedagoško prakso. Med drugim informacije lažje sprejemamo, ko smo sproščeni in nam je prijetno. Načinov, kako pridemo v stanje sproščenosti, je veliko, med njimi so tudi zgodbe. Dovolite, da vas povabiva k branju ene od njih. Besedilo je mogoče brati v celoti, zgolj kot zgodbo ali zgolj kot teorijo; ta je zapisana v poševnem tisku. Viri strokovne pomoči, ki jih navajava v zgodbi, so resnični in v Sloveniji (v času izdaje zbornika) tudi dostopni; podrobno so navedeni v opombah. Pot v šolo Jutro se začne kar v redu. Tokrat ne presliši budilke in njegovih najljubših kosmičev še ni zmanjkalo. Prvi letnik srednje šole je zanj še vedno izziv. Zgodnje vstajanje in iskanje ravnovesja med sošolci, učenjem ter profesorji prav tako. Da mora krmariti tudi doma, med nenehnimi prepiri staršev in nepredvidljivimi najstniškimi izpadi starejše sestre, je zanj že nekaj običajnega. Po hitrem zajtrku zavije na avtobusno postajo. Med čakanjem postaja nemiren, saj se tam zbira vedno več mladostnikov. Nekatere bežno pozna in jih pozdravi, drugi so mu tuji. Nemir ga spremlja tudi na avtobusu. Na splošno je bolj zadržan in z drugimi le s težavo vzpostavi prvi stik. Ko se znajdemo v družbi neznanih ljudi, sprva težko ocenimo, ali so za nas varni, zato je normalno, da postanemo nekoliko pozornejši in opreznejši. Preverjamo, kako se bomo z njimi ujeli in se počutili. Nekateri ljudje so že po temperamentu bolj odprti (ali imajo z odnosi dobre pretekle izkušnje), zato v takšne položaje vstopajo precej sproščeno. Izkušnje drugih so slabše (ali so tudi sicer bolj zadržani) in pri njih se v neznani družbi prej aktivira stresni odziv boj/beg ali celo zamrznitev. Živčni sistem povsem nezavedno preverja zunanje okolje (fizično in socialno) ter telesne občutke (npr. bolečino) za znake varnosti ali nevarnosti (Porges, 2017, 2023b). Deluje kot varovalni sistem, ki je vedno v pripravljenosti in sprašuje: »Je to varno?« (Dana, 2018). Situacijo si tako avtomatsko interpretiramo na podlagi stanja živčnega sistema (Dana, 2018; Porges, 2017). Oddahne si, ko lahko pot do šole prehodi sam, počasi kot jutranja megla v poznih jesenskih dneh. Pouk včasih zamudi, a zdi se, da to bolj skrbi njegovo razredničarko kot njega samega. Tudi starši so zaskrbljeni, saj želijo, da doseže več, kot je kadar koli uspelo njim. Morda se ravno zaradi lastnih visokih pričakovanj ob njegovem neuspehu vedno precej vznemirijo. Matematika Tudi danes je na urniku matematika. Čeprav zanjo nikoli ni kazal posebne nadarjenosti, je vsaj osnovne koncepte usvojil razmeroma dobro. Ve, da bo na vrsti za ustno spraševanje, in to ga skrbi, saj ne mara stati pred razredom, da se ne bi osmešil. Kljub temu ga matematika ne obremenjuje preveč. Morda ga profesoričin glas spominja na maminega, ko ga je kot otroka umirjala s pesmimi ali zgodbami in se doma še ni vse vrtelo okrog šole ter ocen. Profesorica govori umirjeno, v razredu ima red, vendar ne kriči, da bi ga dosegla. Nekaterim je dano, da vzpostavijo avtoriteto že samo s tem, ko se pojavijo (ali kateri predmet poučujejo; matematike se večina vendarle boji). Kadar nas drugi nagovarjajo z umirjenim tonom, njihov glas pa je melodičen (z intonacijo v glasu izražajo čustva), je to za živčni sistem znak varnosti. Sporoča nam, da je vse v redu in da se lahko tudi mi pomirimo. Podobno učinkuje nasmeh ali prijazen pogled. Nasprotno lahko monotoni glasovi z nizkimi frekvencami, ostri glasovi ali povzdigovanje glasu delujejo kot znaki nevarnosti, zaradi katerih postanemo bolj napeti (Dana, 2018; Porges, 2017; van der Kolk, 2014). Če želimo, da se drugi ob nas počutijo varno in so tudi delovno učinkoviti (npr. uspešno prikličejo informacije, rešujejo naloge, ne delajo napak ipd.), je pomembno, da smo pozorni na to, kako jih nagovarjamo.