SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

161 izkušnje. Sovražni govor namreč ne vključuje zgolj očitnih agresivnih dejanj, temveč lahko zajema tudi subtilne oblike zaničevanja in izključevanja, ki počasi spodjedajo človekovo dostojanstvo in samospoštovanje. Izpostavljenost sovražnemu govoru lahko sproži travmo na načine, ki niso vedno (takoj) očitni. Sovražni govor ustvarja okolje, kjer so posamezniki ali skupine sistematično dehumanizirani, kar lahko vodi v travmo. Takšna izkušnja je še posebej škodljiva, ko je oseba ali skupina nenehno izpostavljena sovražnim sporočilom, ki jo marginalizirajo in stigmatizirajo na podlagi rase, spola, etničnosti, vere, spolne usmerjenosti in tako dalje. Nenehno bombardiranje s sovražnimi sporočili ali celo stopnjevanje sovražnosti lahko povzroči, da se posamezniki počutijo nemočne, izolirane in nezaščitene, kar so klasični predhodniki travmatskih stanj. Razumevanje travme zahteva pozornost na njene različne manifestacije. Simptomi travme se lahko razlikujejo glede na posameznika in okoliščine, kažejo se lahko na različnih ravneh, pri čemer zajemajo: — čustvene reakcije : pretirana čustvenost ali apatija, obup, nenadni, nenadzorovani čustveni izbruhi, depresija ali občutek trajajoče žalosti, — ponavljajoče se spomine : nepričakovani in vsiljivi spomini na travmatične dogodke, ponavljajoče se moreče sanje, — izogibanje in otopelost : izogibanje mestom, ljudem ali dejavnostim, ki spominjajo na travmo ali povzročajo tesnobo; občutki otopelosti ali odtujenosti od drugih, — hipervigilantnost : pretirana previdnost, skoki iz strahu ob nenadnih zvokih, nespečnost. Dolgoročni učinki travme se lahko kažejo na primer v obliki dolgotrajnih anksioznih motenj, PTSM, depresije in drugih afektivnih motenj. Travma lahko vpliva tudi na samopodobo in samozavest, zlasti če sovražni govor in diskriminacija ostajata neprepoznana in neobravnavana v širšem družbenem kontekstu. Pomembno je, da prepoznamo te znake, saj le tako lahko pravočasno in učinkovito ukrepamo. Opazovanje, kako se posameznik odziva v nekaterih položajih oziroma okoliščinah ali kako se njegovo vedenje spreminja v času, lahko ponudi uvide v morebitno prisotnost travme. Fiziološki odzivi na sovražni govor: boj, beg, zamrznitev in podrejanje Polivagalna teorija, čeprav med znanstveniki ni enotno sprejeta, še vedno pomenljivo prispeva k razumevanju človeškega odziva na stres in travmo. Teorijo je leta 1994 predstavil Stephen Porges, ki je razširil tradicionalno razumevanje avtonomnega živčnega sistema z novimi uvidi o vlogi vagusnega živca pri uravnavanju čustev, oblikovanju socialnih vezi in odzivih na grožnjo. Kljub kritikam zaradi nekaterih nevroznanstvenih in evolucijskih trditev je teorija priljubljena med kliniki in uporabniki zaradi terapevtskih aplikacij. Ta teorija ponuja razdelani pogled na parasimpatični živčni sistem, ki ga deli na dva različna sistema: ventralni vagalni sistem, ki spodbuja socialno delovanje, in dorzalni vagalni sistem, ki podpira imobilizacijske vrste obnašanja, tako restorativne (počitek, sproščanje ipd.) kot obrambne. Poleg že tradicionalnih odzivov na grožnjo, kot so boj, beg in zamrznitev, teorija vključuje tudi četrti odziv – podrejanje (angl. »fawn« ), ki se kaže pri posameznikih, ki se v nevarnih položajih odločijo za strategijo pomirjanja ali ugajanja, da bi zmanjšali konflikt ali nevarnost. Razumevanje te palete instinktivnih odzivov je ključno za celovitejšo obravnavo stresnih in travmatičnih interakcij.