SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

156 S tem želijo sporočiti, da se odzivajo na vsako nasilno vedenje oziroma da nasilje ni sprejemljivo v nikakršni obliki. Pogosto slišimo, da so v slovenskih šolah vse oblike nasilja strogo prepovedane in imamo do njih tudi ničelno toleranco . Le kako se ob tem počuti mladostnik, ki denimo že tedne, mesece ali leta doživlja izključevanje, verbalne žalitve in druge oblike razčlovečenja, pri katerih včasih sodeluje velik del razreda in ga nihče ne zaščiti? Kje je tukaj ničelna toleranca, ki naj bi mu zagotavljala varno in spodbudno učno okolje, do katerega ima menda, tako pravi slovenska šolska zakonodaja (ZOFVI, 1996), pravico? Morda ta isti mladostnik potem iz maščevanja na spletu poustvari žaljive fotografije svojih sošolcev; njihovi starši zadeve prijavijo in mladostnik je označen kot nasilnež. Izraz »ničelna toleranca« se izvorno nanaša na prakse, ki strogo kaznujejo vsak, tudi najmanjši prekršek; koncept ničelne tolerance izhaja iz poskusov ZDA odzvati se na povečanje primerov nasilja v šoli. Šole, ki so se zavezale politiki ničelne tolerance, niso smele pokazati strpnosti do šolskega nasilja in so morale strogo kaznovati učence in dijake, ki so izvajali nasilje. Gre torej za politiko, ki nikakor, pod nobenim pogojem, ni strpna do nasilja v šolah. Te prakse so navidezno pravične, saj je izhodiščna predpostavka, da se vsako nasilno vedenje obravnava enako. V ZDA so se te prakse pokazale za neučinkovite (glej npr. Kroflič, 2024). Njihova ključna težava je, da izhajajo iz teze, da je nasilno vedenje pretežno pogojeno s psihološkimi značilnostmi nasilneža, ter ne upoštevajo sistemske in kontekstualne pogojenosti nasilja. Poleg tega spregledajo dejstvo, da se večina medvrstniškega nasilja dogaja, ko odrasli nismo prisotni – kako bomo torej lahko udejanjali to ničelno toleranco? Kaznovanje opaženih nasilnih dogodkov, ki so običajno le drobci kompleksnih vrstniških dinamik, ne da bi razumeli in raziskali ozadje, je lahko kljub dobrim namenom krivično oziroma lahko celo okrepi problematično neravnovesje moči. Poleg tega zmanjšuje ali celo povsem odpisuje kredibilnost odraslih v očeh mladostnikov in veča odtujenost v odnosih med učitelji in učenci, namesto da bi krepilo ta odnos. Programi za preprečevanje medvrstniškega nasilja niso čudežna rešitev V preteklem desetletju je bilo veliko strokovnih in raziskovalnih prizadevanj, s tem pa tudi veliko upov položenih v programe za preprečevanje medvrstniškega nasilja in spoprijemanje z njim. Ti programi so se pretežno pokazali za zmerno učinkovite za preprečevanje in zmanjševanje medvrstniškega nasilja pri otrocih in za manj učinkovite pri mladostnikih (Gaffney idr., 2021) – torej v obdobju, ko medvrstniško nasilje praviloma doseže vrh in ga običajno tudi na šolah zaznajo kot problematično do te mere, da iščejo rešitve. Preventivnih programov, ki bi obravnavali posebnosti medvrstniškega nasilja v mladostništvu, je malo (za pregled glej Terplan, 2024), njihova učinkovitost pa je še bolj kot v zgodnejših obdobjih odvisna od kakovosti odnosov med učitelji in učenci: mladostniki bodo »dovolili« vplivati na svoja individualna in skupinska pojmovanja in vedenje le tistim odraslim, ki jih na podlagi preteklih izkušenj v odnosih dojemajo kot pristne, vredne zaupanja in vešče ukrepanja na način, ki prispeva k reševanju težave. Žal pa v praksi pogosto naletimo na pričakovanja, da sta preprečevanje in obravnavanje medvrstniškega nasilja stvar sledenja določenim protokolom: če smo denimo izvedli določeno delavnico ali sklop delavnic, izvedli enkraten pogovor z učenci, sledili protokolu, koga je treba obvestiti, torej odkljukali vse, kar je na seznamu, smo na varni strani. A upanje v učinkovitost takšnih parcialnih, enkratnih ali kratkotrajnih ukrepov, ne da bi si ob tem prizadevali krepiti tudi vključujoče šolsko in razredno vzdušje, je precej naivno. Protokoli, strategije, gradivo za delavnice in podobno so seveda zelo dobrodošli, nevarno pa je, kadar spoprijemanje z medvrstniškim nasiljem zreduciramo na kljukanje predpisanih ali priporočenih ukrepov, ne da bi formativno preverjali njihove učinke.