SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

155 Nekateri avtorji (npr. Hellström idr., 2021) merilo ciljne usmerjenosti problematizirajo, saj takšno pojmovanje medvrstniškega nasilja izključi druge motive (npr. maščevanje, »pravičništvo«). Res je, da je ciljno usmerjenost včasih težko uskladiti s premiso, da za presojo, ali gre za medvrstniško nasilje, izhajamo iz doživljanja žrtve. Včasih se namreč zgodi viktimizacija, tudi če povzročitelj ni imel namena prizadeti; včasih je prisoten namen škodovati, pa vedenje ni dojeto kot viktimizacija. Vendarle pa merilo ciljne usmerjenosti opominja na pomen razlikovanja med proaktivnimi in reaktivnimi agresivnimi vedenji. Razlika je namreč, če je nasilno vedenje pogojeno s primanjkljaji na področju samoomejevanja in socialnih veščin ali če ga izvajajo socialno kompetentni učenci, ki izvajanje nasilja uporabljajo kot orodje za krepitev socialne moči. Zakaj je to precej bolj problematično in kako lahko vpliven povzročitelj nasilja, ki ga vrstniki zaznavajo kot priljubljenega, celotno vrstniško skupino »povede« v nasilno dinamiko, pojasnjujem v nadaljevanju. Preseganje pojmovanja medvrstniškega nasilja kot diadnega pojava in boljše razumevanje perspektive opazovalcev V zadnjih dveh desetletjih se je zanimanje raziskovalcev z diadnega odnosa med tistim(i), ki nasilje izvaja(jo), in tistim, ki ga doživlja, usmerilo na širši vrstniški kontekst. Uveljavilo se je pojmovanje, da kot udeležence nasilja razumemo vse, ki so ob nasilnem dogodku prisotni oziroma vedo zanj. Kakršen koli (ne)odziv na nasilni dogodek namreč sodoloča nadaljnjo dinamiko medvrstniškega nasilja. Opazovalci imajo moč, da s svojim bolj ali manj aktivnim odobravanjem krepijo socialno moč povzročitelja nasilja ali pa s tem, da nasilje ustavljajo, podprejo žrtev ali iščejo pomoč odraslih, prispevajo k manjšanju neravnovesja moči med nasilnežem in žrtvijo. Žal je še zlasti v obdobju mladostništva to precej redko – verjetneje je, da vrstniki hote ali nehote prispevajo k stopnjevanju medvrstniškega nasilja. Če razumemo skupinske procese, ki so v ozadju te dinamike, se bomo težko strinjali s pavšalnimi ocenami o pomanjkanju empatije med mladimi, ki je v javnih razpravah pogosto izpostavljeno kot ključni dejavnik sodelovanja v nasilnih vrstniških dinamikah. Raziskave (npr. Nishina in Juvonen, 2005) namreč kažejo, da večina mladostnikov nasilja ne odobrava in so ob nasilnih dogodkih v stiski. Zakaj se torej pogosto vedejo kot »neeempatične ovčke«, ki sledijo povzročitelju nasilja? Preden se začnemo zgražati in moralizirati, se spomnimo, da se tudi odrasli v skupini pogosto vedemo v nasprotju z osebnimi prepričanji. Želja po priljubljenosti in odobravanju s strani vrstnikov, strah pred izločenostjo, razpršena odgovornost ( Zakaj bi ravno jaz, če pa nas situacijo opazuje dvajset? ) in pluralistično ignoriranje (napačno sklepanje, da pasivnost vrstnikov pomeni, da nasilje odobravajo) vodijo v oblikovanje vrstniške norme, da je nasilje legitimen način za krepitev socialne moči. Neskladnost med osebnimi prepričanji in vedenjem pa seveda sproža kognitivno disonanco, ki jo mladostniki pogosto razrešijo s pojavom, ki se imenuje moralna nezavzetost (glej npr. Runions idr., 2019): preokvirijo svoje pojmovanje položaja na način, da se jim ni treba čutiti krive (npr. » Zaslužila si je.«, »Nekdo ji mora pokazati, kje je njeno mesto.«, »Saj nisem samo jaz .« ipd.). Seveda to ne pomeni, da nam preostane le še resignirana drža » tako pač je« : v okoljih, kjer imajo mladostniki priložnost interakcije z odnosno kompetentnimi odraslimi, ki jim zaupajo ter jim dovolijo, da jim pomagajo reševati vrstniške zaplete in jih učijo zrelega vzpostavljanja odnosov, je verjetnost zgoraj opisane dinamike manjša. Politike ničelne tolerance ne delujejo Veliko vzgojno-izobraževalnih ustanov ter akcij za preprečevanje medvrstniškega nasilja in spoprijemanje z njim kot eno od najpomembnejših izhodišč poudarja ničelno toleranco do nasilja.