SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

154 Kadar poskušamo pojasnjevati posamezne primere medvrstniškega nasilja, ga neizogibno poenostavljamo. Takšne poenostavljene razlage so lahko problematične, kadar jih pojmujemo kot samoumevne in so torej nereflektirane, saj nas to ovira pri raziskovanju dejanskega dogajanja in njegovega ozadja. Naš um si stalno samodejno razlaga svet okoli sebe; tudi slaba razlaga lahko daje občutek varnosti in predvidljivosti. Ob izjemnih, ekscesnih dogodkih, ki ogrozijo občutek varnosti, se takšne osebne razlage okrepijo – kriva je permisivna vzgoja, mediji, spletna omrežja . S palete dejavnikov pač vsakdo izbere tistega, ki se najbolj sklada z njegovimi osebnimi teorijami in mu krepi občutek, da razume ta svet in si ga zna razložiti. Problematično pa je, kadar se v takšne poenostavljene razlage zatekajo tisti, ki v javni komunikaciji nastopajo z avtoriteto strokovnjakov. Ob izraziti multipli vzročnosti pojava medvrstniškega nasilja se zdi pri njegovem preprečevanju smiselno usmerjati na dejavnike, na katere lahko vplivamo. Ti se pretežno nanašajo na značilnosti okolja, kjer se mladi srečujejo, sobivajo in vstopajo v odnose – to pa so predvsem šole in druge vzgojno-izobraževalne ustanove. Preprečevanje medvrstniškega nasilja pomeni stalno, procesno zasnovano in sistematično delo na področju čustvenega opismenjevanja učencev, učenja spoštljivega komuniciranja in reševanja konfliktov ter učenja vključujočega sobivanja na način, da učitelji in drugi odrasli znajo te procese podpreti tako z ustreznim vstopanjem v podporne odnose z vsemi učenci kakor tudi z lastnim zgledom vključujočega delovanja. Pri tem prej navedene osebne teorije o dejavnikih medvrstniškega nasilja še zdaleč niso nepomembne: učitelji, ki razloge za medvrstniško nasilje v večji meri iščejo v dejavnikih, na katere sami nimajo vpliva (npr. vzgoja doma, širši družbeni dejavniki), so namreč manj uspešni pri njegovem preprečevanju (Oldenburg idr., 2015). Pogoj za učinkovito preprečevanje medvrstniškega nasilja so torej učitelji, ki se zavedajo svojega možnega vpliva na vrstniške odnose otrok in mladostnikov ter ta vpliv znajo uporabiti. Škodljivost medvrstniškega nasilja se pogosto utemeljuje z njegovimi posledicami. Raziskav, ki bi bile zastavljene dovolj metodološko rigorozno, da bi omogočale dokazovanje vzročno- posledičnega odnosa med udeleženostjo v medvrstniškem nasilju in takšnimi ali drugačnimi srednje- ali dolgoročnimi izidi, ni prav veliko, nekaj pa jih vendarle je. Takšne vzdolžne, običajno kohortne raziskave kažejo, da kronična viktimizacija poveča verjetnost neugodnih izidov kasneje v življenju, še zlasti težav ponotranjanja – anksioznosti, depresivnosti in težav pri vzpostavljanju odnosov (za pregled glej Guzman-Holst in Bowes, 2021). Najbolj neugodni dolgoročni izidi – povečano tveganje za socialno neprilagojenost in delinkventno vedenje – se kažejo za t. i. nasilneže-žrtve, torej učence, ki medvrstniško nasilje tako izvajajo, kot doživljajo (Menesini in Salmivalli, 2017). Skrbeti pa bi nas morale tudi posledice dolgotrajnega opazovanja medvrstniškega nasilja – torej vključenosti v vrstniške odnose, kjer je prisotna nasilna vrstniška dinamika, četudi učenci v nasilje niso vključeni kot izvajalci ali tarče, temveč nasilje »le« opazujejo. V takšnih okoljih, kjer je nasilje normalizirano, se namreč oblikujejo stališča do nasilja, ki omogočajo njegovo vzdrževanje v drugih, »odraslih« odnosih (npr. nasilje se pač dogaja, ob njem smo nemočni, če hlepimo po družbeni moči, je treba pač dobro izbrati stran ). Medvrstniško nasilje kot strateško, ciljno usmerjeno vedenje Mnogi avtorji (npr. Volk idr. 2017) v zadnjih letih kot ključno značilnost medvrstniškega nasilja poudarjajo njegovo ciljno usmerjenost in strateškost. Sodobne raziskave namreč kažejo, da je ključni motiv v ozadju medvrstniškega nasilja doseči neki osebni cilj (najpogosteje gre za socialne cilje pridobivanja in ohranjanja visoke stopnje socialne moči, vpliva in priljubljenosti v skupini). Izvajanje medvrstniškega nasilja naj bi bilo torej strateško vedenje, pri katerem izvajalec nasilja v kontekstu neravnovesja moči skuša doseči svoj cilj.