SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

145 močan odpor do ukrepov ter pogosto tudi njihova opustitev. Poskusi omejevanja brez predhodne priprave, osmišljanja in soglasja prav tako pogosto privedejo do konfliktov med družinskimi člani in običajno niso zelo učinkoviti, saj mladi najdejo druge načine, kako priti do vsebin, do katerih želijo dostopati na spletnih družbenih omrežjih. Uvajanje omejitev mora tako biti del širšega procesa dialoga in sodelovanja z mladimi, njihovimi starši, učitelji in širšo skupnostjo. Bistvenega pomena je, da se oblikuje soglasje, ki temelji na jasni komunikaciji in izobraževanju o možnih tveganjih in koristih uporabe digitalnih naprav. 2 V tem obdobju je zato ključnega pomena, da se z mladostniki pogovarjamo, jim pojasnimo svoje skrbi ter smernice uporabe pametnih telefonov in spletnih družbenih omrežij oblikujemo skupaj z njimi. Okvirno se tako priporoča: 1. Ne nagrajujmo in kaznujmo mladostnikovega vedenja z odvzemanjem pametnega telefona ali krajšanjem časa, ki ga sme preživeti na spletnih družbenih omrežjih. Ta metoda običajno ne doseže zaželenega učinka, lahko pa poslabša tako odnos z mladostnikom kot poveča mladostnikovo željo po uporabi prepovedane naprave, ki jo bo verjetno pridobil na drug način. 2. Poskusimo razumeti mladostnika, ga vprašati, kako sam doživlja svojo uporabo pametnega telefona in spletnih družbenih omrežij ter druge vidike svojega življenja, kaj si v zvezi s tem želi, kaj potrebuje in kaj sam misli, da mu različne aktivnosti omogočajo. Ali lahko prepozna, da mu pretirana raba spletnih družbenih omrežij škoduje? Želi pri omejevanju svoje uporabe kakšno pomoč? Ali je povsem zaprt in se o tem ne dovoli pogovarjati? Če zaskrbljenost v zvezi s pretiranim časom, preživetim za zasloni, najprej omejimo sami in mladostniku ne vzbujamo občutkov krivde ali sramu zaradi njegovega vedenja, je bolj verjetno, da se bo pripravljen z nami konstruktivno pogovarjati. Naj predvsem razume, da starši ne želijo posegati v njegov prosti čas zato, ker mu želijo prepovedati zabavne aktivnosti, ampak ker jim je mar za njegovo zdravje in blagostanje. 3. Dogovore torej oblikujmo skupaj, ne z vsiljevanjem vnaprej določenih pravil starša. 4. Starši naj bodo sami zgled s svojo (ne)uporabo naprav in vedenja, ki ga ne želijo pri mladostniku. Sploh koristno je, da družinski člani skupaj počnejo aktivnosti, ki ne vključujejo pametnih telefonov ali spletnih družbenih omrežij, če želimo omejiti čas, ki ga mladi preživijo na njih. V vseh starostnih obdobjih pa je uporaba zaslonskih tehnologij problematična predvsem, ko začne nadomeščati oziroma skrajševati čas, ki bi ga sicer mlada oseba namenjala za druge aktivnosti, ki prispevajo k njenemu blagostanju, kot so spanje, opravljanje šolskih obveznosti ter vzpostavljanje in ohranjanje medosebnih odnosov v živo (druženje z vrstniki in bližnjimi). Bolj kot uveljavljanje pravil glede števila ur, preživetih za zasloni v zabavne namene, je pomembno, v katere druge aktivnosti je otrok še vključen, kako se počuti, kako uspešno opravlja svoje šolske obveznosti in kako uspešno razvija svoje socialne spretnosti onkraj zaslonov. Uporaba digitalnih tehnologij v rekreativne namene je torej lahko del zdravega vsakdana mlade osebe, če ne nadomešča vseh teh drugih aktivnosti, v katere bi bil otrok sicer vpet. 2 Za informativni pregled nedavnih mednarodnih ukrepov v zvezi z uporabo spletnih družbenih omrežij glej npr. Johnson Martinko (2024), za smernice učinkovitega uvajanja omejitev uporabe pametnih telefonov v šole pa Buck (2024) in Eden (2024).