SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

120 vseeno, 31 % je bilo smešno, 25 % je bilo jeznih, 19 % je bilo zaskrbljenih, 18 % jih je to doživelo stresno in se je razburilo. Slika 3: Besedni oblak opisov doživljanja spletnega nadlegovanja in nasilja Doživljanje spletnega nasilja dekleta (OŠ) Doživljanje spletnega nasilja fantje (OŠ) Ugotavljamo, da predvsem fantje spletno nadlegovanje normalizirajo, ga jemljejo kot nekaj običajnega. Nasilno in sovražno vedenje na spletu je tako sprejeto kot del običajne komunikacije in interakcije na svetovnem spletu. To se je potrdilo tudi v pogovorih v fokusnih skupinah, ki smo jih izvedli ob raziskavi Odklikni! (2018), kjer so fantje povedali, da spletno nadlegovanje ni nič posebnega, saj je »le« na spletu, gre le za način, na katerega se zabavajo, in vsi vedo, da gre le za zabavo, zato se tudi ne počutijo ogrožene (Brečko, 2019). Zato nas ne preseneča, da je odziv fantov in deklet na spletno nadlegovanje različen, ne glede na to, ali se nadlegovanje zgodi njim ali njihovim prijateljem. Tako fantje – tako osnovnošolci kot srednješolci – v večini primerov, ko doživijo spletno nadlegovanje, ne storijo ničesar, čakajo, da se bo nadlegovanje nehalo samo od sebe, precej osnovnošolcev pa se na spletno nadlegovanje odzove nazaj s spletnim nadlegovanjem. Ko se nadlegovanje zgodi prijateljem, večina ne stori ničesar, ker pravijo, da se jih to ne tiče. Fantje se na spletno nasilje odzovejo precej pasivno, dekleta so nekoliko bolj aktivna, skušajo pomagati žrtvi in v večji meri pokažejo sočutje in empatijo, ko se spletno nadlegovanje zgodi prijateljicam ali prijateljem. Kot kažejo študije, je empatija oziroma sposobnost empatije eden od pomembnih dejavnikov spletnega nasilja oziroma preprečevanja spletnega nasilja. Študije kažejo, da obstaja pozitivna povezava med izvajanjem spletnega nasilja in nizko empatijo (Xiong idr., 2023), pa tudi, da se bodo tisti z več empatije bolj vključili v zaščito žrtev spletnega nadlegovanja. Pri spletnemnasilju so poleg povzročitelja nasilja in žrtve prisotni tudi opazovalci ( bystanders ), ki so ob izvajanju spletnega nasilja najpogosteje neaktivni. Nekateri se nasilju pridružijo (pogosto, ker se bojijo, da bodo sicer tudi sami postali žrtve), nekaj jih skuša zaščititi žrtev ali ji pomagati, večina pa ostane pasivna. Ta pasivnost pa je za izvajalca spletnega nasilja lahko spodbudna in ima pri vzdrževanju spletnega nasilja veliko vlogo. Tudi naša študija je pokazala, da predvsem srednješolci ne storijo ničesar, ko zaznajo spletno nasilje. Kar 47 % jih je dejalo, da ne storijo nič, ker se jih to ne tiče, 11 % pa jih ne stori nič, ker je to le zabava. Podoben odziv je tudi pri osnovnošolcih. Med dekleti, predvsem pri srednješolkah, zaznamo več aktivnosti – približno tretjina vprašanih je branila žrtev, prav toliko jih je osebo, ki je doživela spletno nasilje, skušalo potolažiti in tri desetine jih je skušalo pomagati in svetovati žrtvi, kaj naj naredi. Da niso storile nič, je dejalo dve desetini srednješolk. Nekaj manj (a še vedno več kot pri fantih) aktivnosti zaznamo med osnovnošolkami – okoli četrtina jih skuša žrtvi pomagati na kakršen koli način. Pasivnih (torej, da ne storijo nič) jih je več kot tretjina. Med dekleti (OŠ in SŠ skupaj) je bilo le