SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

107 3.1.5 Metod Žunec, univ. dipl. soc., raziskovalec sociolingvistike Jezikovni in besedotvorni uvidi slovenščine o pojmovanju sovraštva in sočutja Uvod V prispevku bom osvetlil notranjo pomensko zgradbo besed SOVRAŽNOST in SOČUTJE ter besedi povezal v širši pomenski okvir, ki izvira iz njima sorodnih besed oziroma izrazov. Taka obravnava omogoča globlje razumevanje v skladu s pomenskim izvorom in sporočilnostjo slovenskih besed. Na slovenščino in na notranjo pomensko zgradbo slovenskih besed lahko pogledamo tudi kot na spoznavno pot ljudstva, ki je svoje izkušnje, uvide, opažanja, spoznanja in védenja v zgoščeni obliki shranjevalo v njihovo tvorbo. S tega zornega kota, izza pomenskih enot besed, ki so besedna jedra, zlogi in glasovi, stoji zgoščena tvorna misel, ki pojasni in razširi njen pomen ter ponudi vstop v njen spoznavni izvor. Izsledki, predstavljeni v tem prispevku, in metodologija raziskave so v veliki meri pot mojega samostojnega proučevanja (Žunec, 2022). Ta metodološki način bi lahko uvrstili v vejo sociolingvistike (družbenega jezikoslovja), ki se v našem prostoru še ne uporablja sistematično, zato lahko ponekod odstopa od običajnih etimoloških razlag z drugačnega zornega kota. Eden od namenov je družbo odstirati kot most med besedo, preteklostjo v primerjavi s sedanjostjo in možno vizijo prihodnosti. To slovenščina zlahka preseže z besedo VZPOREDNOST, ki v sebi nosi stavek V-SPOR-RED-NOST. Če si dovolimo, da imamo več zornih kotov, s potmi, ki se ne križajo, potem se v spor vnese red. Vsebina stavka izza besede je črko »S« žrtvovala pravopisu in se pretvorila v »Z«. Trenutno zgolj peščica ljudi raziskuje vednost slovenskega besednega zaklada, ki zajema vključno iz globoke lingvistične zgodovine naroda in temu primerno je tudi virov malo. Na tem področju raziskovanja so besede še vedno same sebi najdragocenejši vir. Sicer obstajajo predhodni knjižni viri, ki se dotikajo notranje pomenske zgradbe besed, a ne za vsebino o sovraštvu in sočutju. Med pomembnejšimi zgodovinskimi viri kot izhodišče za ta raziskovalni podvig je na primer besedilna in grafična vsebina iz knjige »Slava vojvodine Kranjske« Janeza Vajkarda Valvasorja. Že besedi VÉDENJE in VEDÊNJE namigujeta, da je vedênje človeka odvisno od njegovega védenja. Sámo VÉDENJE pa izvira iz ZA-VEDANJA tega, kar je VEDNO, ZA-VEDNO, kar je od ZMERAJ, je nespremenljivo in nas vse povezuje. Vedênje torej ne izvira iz ZNANJA, ki se ga človek priuči in je skupek tega, kar je ZNANO, se kopiči, se spreminja in zastareva. Znanje vpliva zgolj na prepoznavnost človeka v njegovem okolju, nam sporoča slovenščina: človek je ZNAN po