SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

104 Crepet, s tem pa jim pravzaprav sporočamo, da ne verjamemo vanje, da niso ničesar zmožni storiti sami, in s tem jim ne pustimo odrasti (Crepet, 2015; Sorbi, 2023). Danes tako radi govorimo o protitelesih proti boleznim… kaj pa je s protitelesi, ki bi otrokom omogočila, da bi se znali spoprijeti z izzivi, padci, razočaranji (Sorbi, 2023)? Kako lahko od otrok pričakujemo razvoj sočutja do drugega, uporabo sočutnega jezika, aktiven odziv na sovraštvo, ko pa jim na drugi strani sporočamo, da so samo oni v središču, da samo njihova čustva štejejo, da so oni najboljši? Tovrstno nagnjenje se kaže tudi v trenutnem trendu spodbujanja pozitivnih afirmacij med otroki. Seveda so pozitivne afirmacije v svojem bistvu nekaj dobrega. Težava se pojavi, ko otroci vidijo samo sebe, svoj jaz, ne pa tudi drugega. Otrok, ki ima vse, ki redko ali nikoli ne doživi neuspeha ali se mu z neuspehom ni treba soočiti, ne razvije vztrajnosti, radovednosti, strasti, hrepenenja. In če teh nima, mu ni treba sanjati o boljši prihodnosti (Crepet, 2015). O uporu. O skrbi za najranljivejše. Kje je, se vnovič vprašam, skrb za drugega? Razumevanje? Sočutje? Nasilje med otroki in mladostniki je v porastu po vsej Evropi. V Italiji na primer dnevno poročajo o umorih ali poskusih umora, ki jih predvsem fantje izvajajo nad dekleti, ki so želela prekiniti razmerje – »ne« je zanje pač nesprejemljiv. Prevelik vir frustracij. Uničenje drugega postaja za vse več mladih sprejemljivejše kot soočenje z razočaranjem, zavrnitvijo. Ob vsem tem seveda ne moremmimo danes najmodernejše teme tudi v šolskem prostoru, tako imenovane umetne inteligence (angl. artificial intelligence – AI). Učitelji na različnih ravneh izobraževalnega sistema se sprašujemo o etičnih dilemah njene uporabe. Pri temmislimo predvsem na to, kako preverjati, da učenci seminarske ali domače naloge niso napisali s pomočjo ChatGPT-ja. Ali kako skrbeti za avtorske pravice? To so etične dileme, o katerih radi razpravljamo, ko govorimo o uporabi predvsem ChatGPT-ja v vzgojno-izobraževalnem sistemu. A tudi mi (morda hote) pozabljamo na druge, bistveno resnejše etične dileme. In posledično se o njih z otroki ne pogovarjamo. Moderno suženjstvo se odvija pred našimi očmi – kje so tedaj tako opevane človekove pravice, sočutje do sočloveka? Delavci, ki trenirajo AI in moderirajo spletne vsebine za podjetja, kot sta Meta in OpenAI, so na primer pred kratkim v odprtem pismu opozorili na nečloveške delovne pogoje, ki vključujejo dolge ure gledanja nasilnih vsebin, vključno z umori, posilstvi, brutalnim ravnanjem z otroki, za plačilo manj kot 2 USD na uro, katerih posledica je pogosto posttravmatska stresna motnja (Haskins, 2024). Smo se s temi etičnimi dilemami v Evropi, v Sloveniji sploh ukvarjali? Se vprašali, kako lahko kaj takega dopuščamo? Nismo se, kajti uporaba umetne inteligence naše življenje lajša do tolikšne mere, da nam za ozadje njenega razvoja ni veliko mar. Vnovič se sprašujem, kaj lahko pričakujemo od mladih, če smo tudi sami slepi za vse to? Je kje pot, ki vodi v boljši jutri? Če v to ne bi verjela, pedagoškega poklica ne bi mogla opravljati. Zato je zame ključna beseda pri iskanju poti v boljši jutri vzgoja. Kljub temu, da so glavni vzgojitelji otrok starši in da je, kot zgoraj navedeno, starševstvo danes pred veliko preizkušnjo, lahko vzgojno-izobraževalni sistem še vedno naredi veliko. Kampanj ozaveščanja o pomenu duševnega zdravja, čustvene vzgoje ipd. ne manjka, a te ne bodo pomagale, če bomo še naprej šole jemali najprej za izobraževalne in ne (tudi) vzgojne ustanove. In pri tem je nujno vzgojiteljem in učiteljem ponuditi zadostno avtonomijo. A učitelji potrebujejo tudi podporo in zaupanje. Samoumevno se nam zdi, da učitelji posedujejo zadostno znanje, veščine, kompetence, o katerih danes tako radi govorimo, četudi jih pogosto ne znamo niti definirati, občutljivost, ne nazadnje pogum. Kritično moramo pogledati programe (nadaljnjega) izobraževanja in usposabljanja pedagoškega kadra. Nekoč – tedaj sem bila zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani – mi je ena najbolj človečnih in srčnih učiteljic, ravnateljica ene od ljubljanskih osnovnih šol, dejala, da jim pošiljamo odlične strokovnjake, usposobljene za raznorazne didaktične metode, opremljene z znanjem specifičnih