SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

102 Mi, ki si genocidu ne upamo več reči genocid. Ki nam za to pravzaprav ni mar, saj se dogaja daleč stran. Ali še huje – ker to lahko ogrozi meddržavne prijateljske (beri: gospodarske) vezi. Kaj smo z(a)grešili, da smo prišli do točke, ko sta empatija in sočutje postala mrtva črka na papirju – ne le za nas, temveč tudi za naše otroke, up prihodnosti, kot smo jim včasih rekli? Mi. Odrasli. Starši. Vzgojitelji. Učitelji. Profesorji. Mi vsi smo soodgovorni za to. In na nas je, da (po)iščemo pot naprej. Izgubljeni glasovi sočutja niso zgolj glasovi otrok. So naši glasovi. Glasovi tistih, ki naj bi pomagali otrokom in mladostnikom najti pot, a smo se pri tem sami izgubili. In obmolknili. Soočenje z duhom časa Sociokulturni kontekst, v katerem živimo danes, vsekakor ni preprost, predvsem za mlade ne. Lyotard (1984) je konec 70-ih let prejšnjega stoletja tedanjo družbo označil za postmoderno družbo, za katero so značilni propad velikih zgodb, relativizem, negotovost, skepticizem, spremenljivost (Campa, 2008). Nekaj let kasneje je Beck (1992) to isto družbo označil za družbo tveganja. Te besede morda še nikoli niso bile tako resnične kot danes – morda celo bolj, kot bi si mislili. Ali želeli. Na eni strani se v današnji tako imenovani zahodni, demokratični družbi lahko (navidezno) svobodno odločamo o skoraj vsem. V mnogih državah tudi o svoji identiteti – najsi bo etnični, nacionalni ali spolni. In četudi mnogoterost izbir sama po sebi ni problematična, hkrati predvsem mlade pogosto potisne v občutke nemoči, pomanjkanja stabilnosti, trdnih temeljev. In tako s številom izbir narašča tudi občutek izgubljenosti, z njim pa hrepenenje po (novih) velikih zgodbah, ki bi nas lahko usmerile v svetu negotovosti, kjer je mogoče vse, in hkrati nič. Ali drugače povedano, znova se zatekamo k ideologijam – najsi bo to ideologija potrošništva, ideologija različnih vplivnic in vplivnežev (influencerk in influencerjev) ali politična ideologija, ki ob nudenju tako želenih trdnih temeljev uči predvsem sovražiti druge kot drugačne. Ne nazadnje na to kažejo tudi rezultati evropskih volitev 2024 in najnovejša mednarodna raziskava o razumevanju razvoja družb in prihodnosti med mladimi, ki je pokazala skrb vzbujajoče podatke za Slovenijo (Stražišar, 2024). Dejstvo je, da ideologije in nanje pogosto vezani fundamentalizmi in ekstremizmi ponujajo na videz jasne in prepričljive odgovore in rešitve. V ozadju sloganov, kakršna sta »Naredimo Ameriko spet veliko« ali »Naredimo Evropo spet veliko« 2 , je težko videti kaj drugega kot iskanje zunanjih krivcev in sovražnikov. To sicer postaja priljubljen evropski šport in zdi se, da se merila moralnosti vse bolj razblinjajo. S tem pa se izgublja sočutje, na kar je že pred slabim desetletjem bolj ali manj (ne)uspešno opozoril tedanji visoki komisar ZN za človekove pravice (Office of the High Commissioner for Human Rights, 2015) v odzivu na kolumno v časniku The Sun, kjer so bili umirajoči begunci v sredozemskemmorju označeni za življenja nevredne »ščurke« (Hopkins, 2015; Stone, 2015). Moralna nezavezanost, manko empatije in kritične refleksije ter slepo sledenje ideologijam lahko, kot je pokazala že Arendt (2007), ko je razvijala koncept banalnosti zla, iz vsakogar naredijo eichmanna. 3 Nadvse preprosto, banalno, a ravno zato strašljivo je to: ko umanjka moralni čut, čut za sočloveka, umanjka človečnost. Človečnost. Beseda, ki jo danes le redko slišimo. Veliko pa je govora o znanju. Baje smo družba znanja, čeprav danes še raje govorimo o ekonomiji znanja. To pomeni, da je znanje vir 2 Geslo predsedstva Sveta EU v obdobju od 1. julija do 31. decembra (Ž. N., 2024). 3 Leta 1961 so v Jeruzalemu sodili vodji SS Adolfu Eichmannu zaradi zločinov nad Judi, a je ta svojo odgovornost vselej zanikal. Trdil je, da je zgolj skrbel za deportacije, da sam ni nikogar umoril in da je le ubogal ukaze in spoštoval zakone. Sledenje ukazom je zanj imelo najvišjo vrednost, zato naj ne bi nikdar dojel, kaj je bilo v njegovem ravnanju obsojanja vredno. Še več, za Eichmanna je bila poslušnost Tretjemu rajhu vrhovna moralna dolžnost in svojo krivdo je videl le v tem, da je enkrat ali dvakrat prekršil pravila, ko je nekaj Judov izpustil (Arendt, 2007).