SOČUTNI JEZIK MED MLADIMI

101 3.1.4 doc. dr. Karmen Mlinar Univerza za nadaljevalno izobraževanje v Kremsu, Oddelek za raziskovanje v nadaljevalnem izobraževanju in za izobraževalne tehnologije 1 Izgubljeni glasovi sočutja. Nekaj misli o z(a)grešenem v vzgoji in o iskanju poti naprej Uvod Borghi je leta 1953 zapisal, da bi šole morale postati skupnosti svobodnih dvomljivcev. Otrok, ki si bodo upali spregovoriti, dvomiti, upreti se. Derman-Sparks in Olsen Edwards sta leta 1989 zapisali, da je ključ do sprejemajoče, vključujoče, humane družbe v protipristranski vzgoji, katere bistveni cilj je vzgoja čutečih, aktivističnih otrok. Kje smo danes? Kje so svobodni dvomljivci? Kje je skrb za drugega? Kje sočutje? Nedavno nazaj sem na letališču opazovala ljudi – letališča so neizčrpen vir informacij o človeški naravi in različnosti ter zgodb, ki se razkrivajo skozi govorico telesa. Ljudje so hiteli mimo, v mnogih je še bilo upanje, da bodo pravočasno ujeli let. Drugi so bili utrujeni, speči, počivajoči. Nekateri so v sebi nosili težka bremena, z obrazov drugih je bilo zaznati prijetne misli. A nihče ni bil zares sam. Vedno prisotni spremljevalec je bil z njimi na vsakem koraku, ob vsakem vdihu in izdihu. Nasproti mene sta sedeli ženska v tridesetih in njena hči – ni mogla imeti več kot šest let, obe zatopljeni v svoja telefona. Med njima nobene besede, nobenega stika. Spomnila sem se misli, ki sem jo nekoč prebrala, ne vem več, kje, da imamo na stotine modelov telefonov, na tisoče melodij zvonjenja, a povedati si nimamo skorajda nič več. Tedaj sem neizbežno začela razmišljati o svojem otroku, o najinem odnosu. O tem, kaj je s starševstvom danes. In tok misli me je popeljal v lansko poletje, ko je NIJZ (2023) presenetil s priporočili, kaj storiti, da ne bi pozabili otroka v avtomobilu. Na sedež poleg njega naj bi položili »predmet, ki ga bomo takoj po prihodu na cilj najprej potrebovali (npr. torbico, telefon, službeno kartico, torbo s telovadno opremo ipd.)«. Kako smo lahko prišli tako daleč, da se ob prihodu na cilj prej spomnimo na predmet kot na otroka? Da bolj potrebujemo predmet kot otroka? In ravno mi, ki – s telefonom vselej ob sebi – tovrstna priporočila oblikujemo ali potrebujemo, v isti sapi udrihamo čez otroke in mladino, ki ne more živeti brez telefona v roki. Ki človeka ne gleda več v oči, saj so te namenjene predvsem zaslonom. Ki vrstniku v stiku ne pomaga, ko ga drugi trpinčijo, saj je prezaposlen/a s snemanjem dogodka za nekaj všečkov na družbenih omrežjih. 1 Universität für Weiterbildung Krems/ University for Continuing Education Krems, Department für Weiterbildungsforschung und Bildungstechnologien/ Department for Continuing Education Research and Educational Technologies