Prostori za mlade

obisku. Visoka dvojna okna z nekdaj belimi okvirji prostor radodarno napol- nijo s svetlobo. Na vhodnih vratih na nasprotni strani visi list papirja, ki opominja na neplačane prispevke članov; oseba z najglobljim minusom prevzame vlogo pismonoše in do poravnave dolgov prevzema pošto pri portirju fakultete. Za vrati stoji star obešalnik z nekaj dežniki, ki se jim občasno pridruži kak kos obleke. Za velike lesene mize je značilno, da je načeloma dogovorjeno, kje kdo sedi in dela, vendar je to v praksi označeno šele s tem, da si na tistem mestu dejansko prisoten, ali pa da so prisotne vsaj tvoje stvari. Če te nekaj dni ni, se tvoje območje postopoma krči v prid sosedu ali trenutno navzočemu. Delavnica, ki jo manifestira velika kvadrat- na plošča v višini delovne površine, pod katero so pospravljeni orodje in stroji, v teoriji služi izdelavi arhitekturnih modelov, v praksi pa zelo pogosto poskusom izdelave vsega drugega (npr. betonskih svečnikov, katerih pones- rečeni primerki se prelevijo v dizajnersko stojalo za časopis; manjših kosov pohištva na novo vseljenega študentskega stanovanja; menjavi zračnice kolesa, ...). Prečno prostor omejujeta zadnja stena , ki je v praksi regal (bo- dočih) pozabljenih predmetov in poševna predelna stena do dveh tretjin višine prostora, za katero je težko določiti, kako je sploh pritrjena in komu je uspelo prepričati več kot polovico takratnih članov, da je bila pobarvana živo-zeleno. Za steno se nahaja za štiri stopnice dvignjena dnevna soba z nekaj srednje neudobnimi sedeži in starim kavčem, ki po potrebi nudi prijetno lezišče za popoldanski dremež ali po sili razmer nočni počitek. Nad kavčem police s knjigami, nasproti pa kuhinja, ki je ponavadi čista in pospravljena ravno toliko, da človeka apetit ne mine povsem, in v kompletu z jedilno mizo na drugi strani pulta tvori kotiček, kjer se pogosto odvije največ interakcije. Podoben kaos kot je prisoten v prostoru, opredeljuje tudi čas - ni začetka in ne konca. Vsak posameznik se ravna po svojem ritmu, ob čemer človek dobi občutek, da je vsaj v večjih Zeichensaalih skoraj vedno nekdo prisoten. Dogajanje skozi povprečen dan se pestro spreminja. Jutra so bolj zaspana, v prostoru vladata mir in vonj po kavi redkih navzočih. Po mizah ležijo odprte arhitekturne revije in dnevni časopisi, na njih modeli konceptov in printi večernih variant tlorisov, katere je naslednji dan potrebno preveriti vsaj še v prerezu in vselej zelo kritično pogledati, zaradi pozne ure ob kateri so nastali. Proti opoldnevu se v prostor priziba kakšen študent, ki bo še zadnjič pred popoldanskim izpitom preletel učno snov. V tem času je dogajanja že več - skupina lačnih se odloči, da bo kuhala skupno kosilo, česar se raz- veselijo vsi navzoči, zberejo denar in eden izmed njih skoči do prodajalne zelenjave preko ceste. Možnost soobstoja koncentracije ob učenju zgodo- vine arhitekture; preveč sproščenga klepeta ob kuhanju, katerega posledica je vonj zažgane vode za testenine, polite po vroči kuhalni plošči; glasbe na radiu, ki jo vsakih nekaj minut prekine obvestilo o zastoju na avtocesti; ter ropot modelarske žage, ki se prebija skozi leseno deščico, verjetno zveni kot scenarij popolne zmešnjave, a ravno zaradi živahnosti in nepredvidljivosti dogajanja mnogokrat pridobi celoten študentski kolektiv. Tako se učimo drug od drugega. Na vseprisoten kreativni nered - pojem, ki je zame ob sprejetju