Prostori za mlade

mladinski centri, ki so jih ustanavljali od zgoraj navzdol, s sklepi občinskih svetov, ki so se odločili poskrbeti za mladino.« (prav tam, str. 9). Muršič nadaljuje: »Javni zavodi še najbolj spominjajo na déjà vu tistega, kar smo v socializmu poznali kot »organizirano mladino« v okrilju ZSMS, skupaj z bi- rokratskim aparatom in izvrstnimi materialnimi možnostmi delovanja, sa- monikla prizorišča pa kažejo čisto drugačno podobo: so neodvisna od lo- kalnih oblasti in avtonomna v delovanju, vendar večinoma delujejo v nezavidljivih materialnih razmerah, ki se nanašajo na tako elementarne zadeve, kot so voda, elektrika in kurjava, kljub temu pa pripravljajo pester in odmeven program za mlade in širšo javnost.« (prav tam, str. 9-10). Organizirani in samonikli državljanski prostori mladih Muršičevo tezo o »dvotirnosti nastajanja in razvoja mladinskih centrov in prizorišč ustvarjanja mladih« lahko vzamemo kot izhodišče za razmišlja- nje o državljanskih prostorih mladih in za mlade vsaj na dveh ravneh. Prva je prej omenjeni dualizem, ki se kaže kot težnja po nadzoru po eni, in pomoči, zaščiti, podpori po drugi strani. Zdi se, da je vloga mladinskih delavcev, tudi socialnih delavcev, pedagogov, sociologov in sorodnih pok- licev, tukaj jasna: smo spoštljivi in odgovorni zavezniki, mladi pa so eks- perti iz izkušenj. (Čačinovič Vogrinčič et. al. 2005: 8). To je videti kot do- ber temelj za participatorne, sodelovalne, vključujoče, soustvarjalne pristope, metode, tehnike in oblike dela z mladimi. Ko mlade imenujemo za »eksperti iz izkušnje«, mislimo na to, da mladi naj- bolje vedo, kaj se jim dogaja v njihovem življenjskem svetu. A to vedo na izkustveni, doživeti ravni, ne pa na analitski, znanstveno ali strokovno re- flektirani ravni. So torej tisti, katerih glas moramo poslušati, ga spoštovati in upoštevati. Odgovornost mladinskih delavcev pa je, da jim – kot spoštlji- vi in odgovorni zavezniki - dajemo ustrezno podporo in pomoč na podlagi naših strokovnih znanj. Tu se kajpak odpira vrsta vprašanj, ki presegajo okvir tega skromnega pri- spevka. Zgolj omenil bom vprašanje relevantnosti, zanesljivosti - včasih bi rekli »objektivnosti« - znanstvenega spoznanja in nanj oprtih strokovnih znanj po eni strani, in zanesljivosti, uporabnosti vsakodnevne – »subjek- tivne« - vednosti akterjev, v tem primeru mladih, po drugi strani. Če damo tovrstna vprašanja za trenutek v oklepaj, se lahko tukaj in zdaj posvetimo vsaj razpravi o najbolj ustreznih in učinkovitih pristopih pri delu z mladimi. Vsekakor ne bomo uporabljali pokroviteljskih, avtokratskih pristopov, prav tako pa ne vse dopuščajočih, permisivnih pristopov. Naš pristop bi torej moral biti participatoren, soustvarjalen. (Poštrak 2015). Tu lahko nadaljujemo z drugo razsežnostjo, ki jo vzpostavlja Muršič: Go- vori o dveh vrstah mladinskih prostorov: na eni strani so »nevladna prizo- rišča in središča« in »samonikla prizorišča«, na drugi pa »mladinski centri, ki so jih ustanavljali od zgoraj navzdol, s sklepi občinskih svetov«, med katere šteje tudi »javne zavode« (Muršič 2011, str. 9 – 10). Med »nevladni-