Prostori za mlade

15 (prav tam). Pomemben je še naslednji podatek: »Podeželske mladinske klu- be ali mladinske prostore v manjših mestih so si praviloma z nekaj prosto- voljnega dela urejali in opremljali mladi sami.« (prav tam, str. 31). Muršič dodaja: »V 70. letih je tudi mladinska organizacija, do sprejetja ustave leta 1974 Zveza mladine Slovenije, nato pa Zveza socialistične mladine Slovenije, postajala vse bolj vpeta v delovanje »podružbljene« oblasti, delovne akcije v njeni organizaciji pa so bile valilnica pravovernih državljanov. Politična oblast jo je pooblastila za spremljanje dogajanja na lokalni ravni.« (prav tam, str. 31). Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je veliko mladinskih klubov, ki so bili zelo dejavni v šestdesetih, zapiralo vrata, tudi zaradi »menjave ge- neracij«, saj so se tisti mladi, ki so pred tem delovali v mladinskih klubih, zaposlili, ustvarili družine in prenehali obiskovati mladinska prizorišča. Muršič v zvezi s tem navaja: »V 80. letih je ta vnema popustila, »dostojna raven« zabave pa ni ravno privlačila mladih, ki so iskali ter zasedali bolj avtonomna prizorišča in jemali usodo klubov v lastne roke. Ob propadu socialistične ureditve in preoblikovanju mladinske organizacije v politično stranko je prišlo do tega, da so se dotedanji mladinski klubi, ki so delova- li v okviru dotedanjih osnovnih organizacij mladinske organizacije (OO ZSMS), morali preoblikovati. V marsikaterem kraju so – ponekod že pred letom 1991 – ustanovili društvo in tako organizacijsko prebrodili čas spre- memb.« (prav tam, str. 32). Spreminjalo se je tudi financiranje mladinskih prostorov: »V prvi polovici 90. let so dogajanje na prizoriščih druženja mladih najbolj spodbujali študentski klubi z dotokom stalnih sredstev na podlagi Zakona o študentskih skupnostih iz leta 1994 in študentskega organiziranja, hkrati pa je s financiranjem dejavnosti mladih nadaljnji ra- zvoj mladinskega nevladja narekoval ustanovitev Urada RS za mladino, ki naj bi usmerjal nadaljnji razvoj na tem področju.« (prav tam, str. 32). Mladi, ki so se udejstvovali v klubih v šestdesetih in v začetku sedemdese- tih let, so odrasli, naslednja generacija, tudi vezana na druge načine od- raščanja ali subkulture, je deloma prevzemala obstoječe prostore in v njih obnovila dejavnosti, deloma pa je iskala in zasedala nove prostore. Po osa- mosvojitvi Slovenije 1991. leta »…do leta 1994 so se trudili legalno pridobiti v rabo izpraznjene vojašnice v Ljubljani, Mariboru, na Ptuju (prim. Beranič, Hedl in Muzek 1994) in v nekaterih drugih slovenskih mestih.« (Muršič 2011, str. 32). Muršič navaja: »V 90. letih, po ustanovitvi Urada RS za mladino, se je začel prvi val ustanavljanja javnih zavodov v krajih, kjer so občine izkazale interes za podporo mladinskemu sektorju.« (prav tam, str. 9). Tu Muršič vidi izhodiščno točko, od katere »…spremljamo dvotirnost nastajanja in razvoja mladinskih centrov in prizorišč ustvarjanja mladih: na eni strani so nevladna prizorišča in središča, med katerimi so nekatera preživela socializem ter ponovno uvajanje kapitalizma, in samonikla prizorišča, ki so nastajala v tem času, bodisi z zasedbo razpoložljivih prostorov bodisi v dogovoru za njihovo uporabo, in delovala na podlagi teženj in potreb uporabnikov, torej od spodaj navzgor, hkrati pa so nastajali in se razvijali