Prostori za mlade

Doc. dr. Milko Poštrak, Fakulteta za socialno delo Prostori za mlade in/ali prostori mladih Uvod Osrednja tema predsedovanja Slovenije Svetu EU na področju mladine je bila državljanski prostori za mlade. Ne pa recimo državljanski prostori mladih. Vprašanje participacije mladih, sodelovanja mladih, torej skupnega ustvarjanja, soustvarjanja mladinskih prostorov, je sicer - vsaj imanentno - prisotno v večini pogovorov o mladinskih prostorih. Eno bolj temeljnih novejših besedil te vrste je Kam z mularijo (Mrgole 2003), ki postavi dovolj dobre temelje za nadaljnje razprave o mladih, njihovih mladinskih prosto- rih in o mladinskih delavcih, ki delajo in na različne načine sodelujejo z mladimi na mnogih področjih njihovega življenjskega sveta. Isti avtor se je nekaj let prej, sicer v nekoliko drugem kontekstu, ukvarjal z odnosom od- raslih, predvsem strokovnjakov različnih družboslovnih področij, do mla- dih v delu s pomenljivim naslovom Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci (Mrgole 1999). Prav to vprašanje, namreč razklanost med skrb- jo, podporo in pomočjo mladim v času prehodnega obdobja, imenovanega mladost (Ule, Miheljak 1995) po eni strani, in nadzorom, obsojanjem in kaznovanjem nekaterih neustreznih poskusov spoprijema in reševanja stisk in težav, s katerimi se soočajo mladi med odraščanjem, po drugi strani, je vsebovano tako v diskurzu pedagogov, psihologov, sociologov, kot tudi ali predvsem socialnih delavcev. Seveda se temu ne morejo izogniti niti mladinski delavci. V kontekstu razmišljanja, načrtovanja in ustvarjanja državljanskih prostorov z in za mlade se to vprašanje zgolj reproducira. Kratek zgodovinski pregled organiziranja državljanskih prostorov za mlade v Sloveniji po drugi svetovni vojni V Sloveniji v okviru Jugoslavije je neposredno po drugi svetovni vojni »soci- alistična oblast /…/ v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja spodbujala gradnjo in ustanavljanje zadružnih domov, ki sicer niso bili namenjeni le mladim, so pa ti v njih /…/ prevzemali večino dejavnosti in tako izrabili priložnost za neformalno druženje.« (Muršič 2011, str. 29) Naslednje obdobje predstavljajo šestdeseta leta, ko so »zaradi uspešnosti zadružnih domov in pomanjkanja podobnih prostorov v urbanem okolju, zlasti zaradi vse večjega razkola med generacijami v 60. letih, /…/ socialistične oblasti začele načrtno in množič- no ustanavljati mladinske klube.« (prav tam). Muršič dodaja: »Glavni motiv ustanavljanja klubov je bil nadzor nad mladimi, vendar so ti postali ne le ključna prizorišča razvoja mladinske kulture, temveč tudi prostori, kjer se je kovala nova javnost in to, kar lahko imenujemo socialistična civilna družba.«